Polina Polikarpova: Prikupni geto


Moje mesto rado spi. Ko se prebudi, se vrne v svoj grobi vsakodnevni ritem in mu ni mar za radosti. Površinskost in plitvost nadvladujeta vse, kar je povezano z resnično lepoto. Zato sem ustvarila lastno različico mesta na obrobju resničnega mesta, svoje videnje pa sem sestavila iz najboljših fotografij, ki sem jih lahko posnela da bi lahko resničnemu mestu pomagala poiskati harmonijo. Poimenovala sem ga Prikupni geto.

V moji različici mesta so stanovanjski bloki postali velik, žaloben organizem, ki se je razraščal skozi več generacij. Kljub temu so njegovi prebivalci mladi po duši in v svojih srcih ostajajo večni otroci. Kot otroci prebirajo imenitne revije, tiskane na gladkem papirju, in si predstavljajo, da se v njih na glavnih straneh pojavljajo sami. Včasih si sicer želijo biti predmet poželenja, a vendar niso tako voljni, kakor se zdi na prvi pogled. Njihova pomanjkljivost je ljubezen do živobarvnih in ekstravagantnih oblačil ter veselega, skorajda povsem nekoristnega kratkočasenja.



Polina Polikarpova

Polina Polikarpova se je rodila leta 1992 v Harkivu v Ukrajini. Na Državni univerzi za likovno umetnost v Harkivu (KSADA) je zaključila dodiplomski študij umetnostne zgodovine. Trenutno ustvarja kot neodvisna fotografinja v Kijivu in prek oddaljene povezave deluje kot kostumografinja in stilistka za harkivsko gledališče Neft.

Polina Polikarpova predstavlja ukrajinsko gibanje Ukrajinska nova iskrenost (Ukrainian New Sincerity). V svojem delu, ki je zaznamovano z umetniškim vplivom očeta fotografa in matere stilistke, analizira svoje življenjsko izkustvo skozi fotografijo, skozi vizualni medij pa pripoveduje zgodbe, ki na prvi pogled delujejo, kot da nimajo rdeče niti.

Kot umetnica s fotografskim in oblikovalskim ozadjem ustvarja prizorišča in like ter jih postavlja v svoje rojstno mesto Harkiv. Ko je tam še živela, jo je zanimalo področje lokalne provincialne poetike in to, kako se vanj umešča sama. Like, ki jih ustvarja, zaznamujeta plastičnost in videz otročjega, erotičnega in ekstravagantnega – od objektivne ženske seksualnosti do popolnega izbrisa koncepta spola.

Postavitve, ki nastajajo po načelu »tukaj in zdaj«, prav tako zaznamuje značilni slog umetnice; namesto umetnega studijskega okolja raje izbira prostore, v katerih ljudje tudi dejansko prebivajo, in mestne krajine. V svojem značilnem vizualnem izraznem slogu se poigrava s sodobnimi triki in klišeji ter se pri tem ne zmeni za pričakovanja gledalcev. Vse njene fotografije so do neke mere avtobiografske. Polikarpova raje nastavi ogledalo, kot pa da bi se v njem ves čas opazovala.

Od leta 2019 živi in dela v Kijivu, vendar je njeno ustvarjanje še vedno razpeto med obe mesti – Harkiv in Kijiv. Tam črpa navdih ter išče vzporednice med svojim rojstnim krajem in prestolnico. Polikarpova prevzema vlogo opazovalke in tako išče vedno nove lokacije in občuduje zanimive predstavnike tamkajšnjih domačinov. Z diskretnim opazovanjem anonimnih lokacij, bodisi mestnih bodisi vaških okolij, v različnih časih v letu in različnih vremenskih razmerah ustvarja serijo tihih, včasih mističnih ter nadrealističnih krajin.