Tadej Droljc: Spectrum



 

Delo Tadeja Droljca je v najbolj neposrednem pomenu besede eksperiment. Droljca sicer poznamo kot intermedijskega umetnika, ki deluje na presečišču zvoka, slike in svetlobe. Sodobni skladatelj in videast, prejemnik številnih nagrad, svoje delo zavestno postavlja v vmesni prostor med obema umetnostnima poljema, zato je intermedijskost najznačilnejša poteza njegovega dela. O tem priča tudi Droljčeva formativna pot, ki ga je prek študija najprej računalniške glasbe, potem pa tudi avdiovizualne kompozicije pripeljala v še nemapirana področja avdiovizualnih eksperimentov. Včasih se zdi, da nam Tadejeva dela hočejo namerno presekati ustaljene poti ustvarjanja vednosti o svetu, ustvarjanja smisla, saj se njegov eksperiment vrinja prav tam, kjer naj bi kognitivni avtomatizem našega povezovanja zvoka in slike v vednost o svetu potekal nemoteno in samoumevno. V tem smislu lahko intermedijskost njegove prakse beremo dvojno, saj meri tako na vmesne prostore med različnimi fenomeni naše resničnosti kot tudi na enigmatična področja stikov med različnimi polji ustvarjanja. To velja tudi za njegov najnovejši projekt Spectrum, ki nastaja v okviru rezidence R.o.R., s katero novim umetniškim praksam na Goriškem pot tlakuje kolektiv BridA. Spectrum je imersivna avdiovizualna izkušnja, performativna intervencija na pročelje poslopja Mestne občine Nova Gorica, ki izkorišča gibanje delcev za manipulacijo barvnega, zvočnega in svetlobnega spektra. Droljc se torej vrača k zanj značilnemu raziskovanju soničnega potenciala 3D mesh računalniške grafike v realnem času, hkrati pa prvič kombinira 3D mapping z laserskimi projekcijami. Zanima ga, kako »zvenijo« različne fluktuacije in morfologije delcev ter napetosti med njimi, kakšne ritme ustvarjajo in kako njihova igra vpliva na našo percepcijo vizualnega. Za osnovo jemlje generativni avdiovizualni material, živo izhodišče kompozicije, ki je njena substanca v postajanju, a ga sočasno podreja vnaprej pripravljenim kompozicijskim prvinam. Ta trk vizualnega in zvočnega, »svobode« in pravila, v vseh variantah njihove kombinatorike, odpira izredne možnosti raziskovanja kompozicijskih postopkov in tudi njihovega drugačnega razumevanja.

Delci, svojevrstni vizualni spiritus movens projekta Spectrum, so »ozvočeni« v realnem času tako, da so njihove posamezne hitrosti v posebej narejenem granularnem sintesajzerju mapirane glede na različne parametre. Hitrosti sočasno določajo barve delcev, kar ustvari čaroben spekter barv in zvokov, posamični elementi pa se zlivajo v veččutno zaokroženo izkušnjo prepletene avdiovizualne celote. Ta sinestetični moment je ključen element dela, ki reflektira dejstvo, da kompozicija gradi na gesturalnih kvalitetah avdiovizualnega materiala. Z drugimi besedami, v središču Spectruma je raziskovanje, kako se tovrstni material lahko obnaša v svobodni avdiovizualni paradigmi ter kako ga smiselno umestiti v okvir harmonije in metričnega ritma. Material v delu ustvarja fluidne zareze v fiksnih ritmičnih elementih, nastalih pod vplivom dub-techa, pa tudi spektralne vrtince, ki vznikajo iz medsebojnega oplajanja izvorno hrupnega in nestabilnega zvočnega vira ter tonskega materiala. Droljc se namreč v svojem delu rad spogleduje z nostalgičnimi implikacijami dub-based in podobnih glasbenih žanrov. Morda ni narobe, če v tem vidimo avtobiografski moment, saj glede na avtorjevo letnico rojstva njegova formativna leta lahko postavimo v čas tehno revolucije. Ampak v tem lahko iščemo še druga, bolj konsekventna branja: vsi, ki poznamo počasno, ambientalno in pomirjajoče vzdušje dub-techa, bi prav Droljčevi igri s tem žanrom pripisali občutek neprisiljene, »organske« avdiovizualne celote, ki prežema njegova dela, izhajajoče iz občutka prostornosti, ki ga dub-techovi nonšalantni zamiki ustvarjajo.

In prav ta nevsiljenost, organskost srečanja med sliko in zvokom predstavlja najbolj stimulativen del Droljčevih projektov, ki tako izpričujejo svojo zavezo avdiovizualni paradigmi, v kateri se večina kompozicijskih odločitev zgodi kot rezultat medsebojne polinacije teh dveh modalnosti. Spectrum, naslov pričujočega projekta, je tako dvojen znak – najprej za širok diapazon kompozicijskih možnosti, ki iz tovrstnih srečanj izhajajo, nato pa tudi za spekter barv in zvokov, ki nas v svoji abstraktnosti premaknejo iz kognitivnih con udobja in zahtevajo nova branja resničnosti.

Abstrakten abecedarij umetnikovih avdiovizualnih instalacij, ki so hkrati imersivne in produkcijsko izredno prepričljive, dajejo občutek, da smo se znašli v neki vzporedni resničnosti ali da smo si morda nadeli očala, ki vidijo pod lupino našega vsakdana, v njegove resnične forme in dinamike. Mislim, da tovrstna sugestivnost Droljčevih del ni naključna, saj nam popolnost ujemanja zvoka in vizualnih form, obeh v manku sleherne mimetičnosti, izmakne tla pod nogami in se resnično sprašujemo, kaj natanko izkušamo. Neprepričani, ali gledamo zvok ali poslušamo forme, se počasi zavedamo krhkosti našega kognitivnega aparata ali pa nestanovitne konstrukcije tega, kar imenujemo svet okoli nas. V Droljčevih delih se namreč nič ne dogaja po prepoznavni šabloni, izkušnje se ne da enostavno racionalizirati s kakšnim pozitivnim uravnalnim načelom. Zdi pa se, nasprotno, da Droljc namesto tega stavi na magijo, na tisti presežek prepuščanja nerazložljivemu, ki nam pomaga sestopiti s siceršnjih poti pozitivističnega razumevanja. Tako lahko tudi beremo njegovo vztrajanje pri vmesnem prostoru med zvokom in sliko, ki ga ne moremo povsem identificirati niti z enim niti z drugim: odpoved naše sle po kategorizaciji, ki se zgodi tukaj, odpira nove, bolj intuitivne poti izkušnje sveta. In sebe.
Tekst: Vladimir Vidmar

Foto: BridA & Matej Vidmar



Tadej Droljc (1981) je slovenski umetnik in kreativni programer, ki ustvarja na stičišču zvoka, slike in svetlobe.

Za svoje delo je bil Tadej nagrajen z Lumen Prize Student Award, štipendijo Dennisa Smalleyja za elektroakustično glasbo, na Madatacu pa je prejel nagrado za najbolj obetavnega video umetnika. Doktorsko raziskavo je opravil na Center for Research in New Music na Univerzi v Huddersfieldu in zanjo prejel nagrado za izjemno delo. Njegov skupinski projekt Synspecies je prejel nagrado Edigma Semibreve in se uvrstil v ožji izbor za nagrado Lumen v kategoriji gibljive slike.

Tadej je nastopal in razstavljal na festivalih, kot so Ars Electronica, pariški bienale NEMO, L.E.V., Brighton Digital Festival, Semibreve, Sonica Glasgow, Lunchmeat, Node in drugih. V okviru sodelovanja z Ars Electronica Future Lab pri projektu Immersify je bilo njegovo delo, ki je trajno razstavljeno v projektnem prostoru Deep Space 8K, predstavljeno na dogodkih, kot so Inter BEE Tokyo, IBC Amsterdam in Marché du Film – Festival de Cannes.






Projekt je sofinanciran s strani javnega zavoda GO! 2025 - Evropska prestolnica kulture, Nova Gorica.