Sz. Berlin - Alexei Monroe: Sprava in Sinteza

Uvodne ugotovitve o stanju Nove Gorice

»Biti moderen« pomeni modernizirati – kompulzivno in obsesivno; ne gre zgolj za »biti«, kaj šele, da se ohrani identiteta, ampak gre za večno »postajanje«, izogibanje dovršnosti, za nekakšno večno nedefiniranost.

Zygmunt Bauman

Preveč novo. Preveč razpršeno. Nedokončano. Nejasno. Neusklajene plasti. Zanemarjeno. Zapuščeno. Razdrobljeno. Razpršeno. Neuspešno. Skrčenost oziroma atrofiranost veličastnih vizij. Umetnik lahko v teh pogosto izraženih negativnih opisih mesta Nova Gorica (in njej podobnih mest) črpa navdih, ki mu nato vdahne novo obliko. Prav iz tovrstnih tem izvira tehnika »disonančne sinteze« Sz. Berlina.

In vendar je za pisatelja situacija bolj kompleksna. Njegova naloga je zbrati se in se prebiti skozi vso to zmešnjavo protislovij, hkrati pa se mesto upira enotni, nespremenljivi razlagi. Mesto ima drugačne ideje, četudi jih morda ne more artikulirati, ali pa za kaj takega sploh nima zares pravega interesa ali celo zmožnosti.

Simbol Nove Gorice je kičasto stilizirana vrtnica – a vrtnica je mnogo bolj nejasen označevalec, kot se zdi. Nemška pesnica Hilde Domin to lepo izrazi v svoji pesnitvi Nur eine Rose als Stütze. V svojih verzih seže z roko, da bi se oprijela nečesa trdnega, a njena roka najde »zgolj« vrtnico – in če človek neprevidno zgrabi vrtnico, je to lahko boleča izkušnja. Tudi v slovitem nagrobnem napisu v čast pesnika Rainerja Marie Rilkeja je vrtnica opisana kot »čisto protislovje« – in prav v tem verzu najdemo odličen opis tega modernističnega mesta vrtnic.

Morda pa sploh ne gre za »neko« mesto, ampak za celo vrsto protislovnih, sub-, pol-, kripto- in psevdomest. Kot nekdanji Londončan sicer dobro poznam izkušnjo hkratnega sobivanja vzporednih podmest in predmestij, ki med seboj ves čas tekmujejo, vendar človek ne bi pričakoval, da do tovrstne neobstojne pluralnosti pride tudi v »novem« mestu. Rekli so mi celo, da je prav ta disruptivna, razdrobljena identiteta, značilna za ta kraj.

Če uporabim Baumanovo izrazoslovje, je to »tekoče« mesto, ki ga nihče ne more jasno in konsistentno opredeliti (celo med strokovnjaki prihaja do nasprotujočih si tolmačenj). Kot poudarjajo Simon Kerševan in nekateri drugi, je mesto verjetno še premlado, da bi lahko razvilo stabilno identiteto, saj še ni dokončano. Četudi so nekateri predeli že stari in razpadajoči, se mesto še vedno razvija. Če uporabimo jezik geologije: tektonske ploskve so se premaknile, vendar se magma še ohlaja, tektonske prelomnice pa lahko vidimo na površini ulic.

Mesto ima sicer jasno arhitekturno prezenco, četudi je ta včasih skrivnostna in neoprijemljiva, in glede nje se težko oblikuje nek kritični konsenz. Na enem bregu so maksimalisti, zvesti idealom Ravnikarja (in pred njim Corbusierja in Maksa Fabianija). Zanje nedokončanost in le deloma realiziran značaj Nove Gorice predstavlja »tragedijo slovenskega urbanizma«, če povzamem zveneče besede Vinka Torkarja. Preveč je bilo rezov, preveč estetskih in funkcionalnih kompromisov. Končni rezultat je le bleda senca tistega, kar bi to mesto lahko postalo. Instinktivno in estetsko se deloma strinjam s tem pogledom, vendar je to razkošje zunanje perspektive in je v nasprotju z večino tega, kar sem videl in slišal. Ne bi mi bilo treba sprejeti posledic popolnoma brezkompromisnega novega mesta, ki se upravlja iz središča države, brez vpletenosti lokalnega prebivalstva. Tisto kolosalno zgodovinsko vprašanje »Kaj pa, če ...?«, v katerem bi bilo primorsko mesto primerljivo z Novim Zagrebom, je sicer vznemirljivo – ampak s tem bi zagotovo nastale nove težave in tegobe, skupaj z novimi priložnostmi.

Morda smo zdaj tik pred tisto točko razvoja tehnologije, ko se takšna vprašanja lahko simulirajo in zanesljivo izračunajo možni izidi. Tako bi bilo mogoče videti, kakšna bi bila »Ultra Gorica« brez omenjenih omejitev in sprejemanja kompromisov. Morda bi lahko v njej mogoče tudi virtualno živeli. Tega mesta ne bi gradile brigade pionirjev in vojnih ujetnikov, ampak brezštevilna armada udarnikov, ki ustvarjajo z računalniškim programiranjem. Upoštevajoč to, kar danes vemo o okoljskih učinkih proizvodnje betona in rušenja velikih betonskih stavb, je prava smer za prihodnost morda prav ustvarjanje virtualnih maksimalističnih arhitekturnih utopij, saj se tako izognemo protislovjem in neuspehom, ki bremenijo večino »dejansko obstoječih« arhitekturnih del (ne glede na to, kako utopistični nameni so jim botrovali). Kot se je izrazila Nataša Kolenc – kljub temu, da se vseh teh dejavnikov zavedamo, gravitacijsko-estetska privlačnost ostaja. V metaforični senci načrtovanih, a nikoli izgrajenih stavb v mestu se dejansko obstoječe stavbe včasih zdijo neznatne in pritlikave.

Predvsem na obrobju mesta, včasih pa tudi v samem mestnem jedru, se pojavljajo grobe vrzeli in diskontinuitete, ki razbijajo utrip mesta. Ta disruptivnost se je vtihotapila in botrovala nastanku estetike nepravilnosti, ki jo Sz. Berlin uporabi v produkciji projekta Sprava in sinteza. Naslov izhaja iz definicije Ravnikarjeve »strategije sprave in sinteze« Vladimirja Kulića.

Tako današnja podoba porušene tovarne Ideal meče enako senco kot njena veličastna preteklost. Spomin na njene dosežke se zdi kot očitek skrčeni sedanjosti, ki ji pogosto manjkata tista vizija in ambicija, ki sta botrovali njenemu nastanku. Ta ruševina, ki predstavlja »črno srce« mesta, se temačno sveti in je tragično nasprotje bleščečega sijaja tega mesta, ki bi moralo biti po prvotnih načrtih vidno z druge strani meje.

Ta (anti)Ideal odseva prek meje, ki ločuje življenje in smrt, preteklost in sedanjost. V kombinaciji z vulgarno komercialno arhitekturo njeno razpadanje ogroža identiteto modernosti tega mesta, pri čemer Maja Šinigoj pravi, da je ta identiteta hkrati tudi edina identiteta prebivalcev tega mesta (tudi, če mnogim za to ni mar). Zdi se kot opomin mestu, da brez svoje pretekle prihodnosti ni več nesmrtno.

Sprava in sinteza je morda obenem elitističen in poljuden modernističen projekt. S poljudne perspektive gre za vrnitev k (domnevno) elitističnemu idealizmu, iz katerega so izhajali vizionarski ustanovitelji mesta. Vendar pa se tudi poskuša ponovno povezati in obuditi duh »poljudnega modernizma« iz poznega 20. stoletja , ki ga je Mark Fisher opisal v kontekstu povojne Britanije (s katero je bilo mogoče potegniti vzporednice tudi v Jugoslaviji).

Tu odmeva pripomba Saše Dobričič, ki mi je – povzemajoč po Enniu Flaianu – povedala, da je zato, ker v prihodnost ne zaupa, njen optimizem mogoče zgraditi ali postaviti zgolj v kolektivni preteklosti in da je razumevanje preteklosti mesta edino upanje za pozitivno prihodnost.

Ta optimistični priklic se tako z vidika pisatelja kot umetnika zdi potreben prav zaradi nenavadne odsotnosti – ali zevajoče praznine – v popularni kulturi tega mesta. Čeprav je v trenutnem neofevdalnem obdobju popularni modernizem prisoten predvsem v fantazmagoričnih, nostalgičnih oblikah, se zdi, da v Novi Gorici niti tega ni. Zdi se, kot da tu nikoli ni bilo nobene vzporednice zvočnemu futurizmu, ki ga je bilo slišati v nekaterih novih mestih v Veliki Britaniji, denimo v Basildonu (od koder izhaja skupina Depeche Mode), ali pa futurističnemu bleep technu, ki se je pojavil v ozadju brutalističnih blokov angleškega mesta Sheffield. Tudi najradikalnejša novogoriška arhitektura pri ljudeh ni nikoli vzbudila nobenega futurističnega odziva. Tu prevladujejo glasbene zvrsti rocka, metala in hardcore punka in že od samega začetka mislim, da je to odziv na hipermoderni arhitekturni slog mesta. Če to drži, je to simptom »šoka prihodnosti«, ki ga je že leta 1970 diagnosticiral Alvin Toffler in za katerega sem trdil, da je bil prisoten tudi v Jugoslaviji.

S takšno diagnozo se strinja tudi Maja Šinigoj, ki ugotavlja, da »če imaš mesto brez tradicije, ljudje poskušajo postaviti tradicijo na prvo mesto … zato se je sodobni koncept mesta kmalu sesul«. Podobno tudi Nataša Kolenc opaža, da »mi [torej prebivalci mesta] v tem ne vidimo tiste dobre strani«, četudi bo projekt EPK morda pomagal nasloviti to stanje. Morda lahko tudi to besedilo in razstava prispevata k ponovni osvetlitvi oziroma oživitvi priljubljenih modernističnih idealov, ki so dobesedno vgrajeni v mesto. Tudi v svojih najbolj neuglašenih in »gotskih« trenutkih je umetniško delo ustvarjeno v konstruktivnem duhu in vsem protislovjem navkljub je stik umetnosti z mestom ustvaril nov, pisan optimizem, ki je Sz. Berlina popeljal v futurističen prostor, v kakršnega še nikoli prej ni vstopil. Privzeto umetniško stališče se je premaknilo od komentiranja na temo tistega, kar je Mark Fisher zloglasno opisal kot »počasno odpravljanje prihodnosti« našega časa, k aktivnemu kljubovanju tem silam, ki odpravljajo prihodnost, na vetru vizij o izgradnji prihodnosti, ki so nastale pred več desetletji (ne glede na to, kako okrnjene ali pomanjkljive so bile morda nekatere od njih v praksi). Že res, da so strehe morda puščale, a nekateri bi z radostjo sprejeli vznemirljivo srečanje z »belo vročino« novonastalih prihodnosti Nove Gorice.

Nekateri z lahkoto sprejmejo klišejsko populistično pripoved o brezdušnem in grdem kraju, na katerega njegovi prebivalci nikoli ne bi mogli biti ponosni. Tisti, s katerimi sem govoril, so sicer zanikali očitke o brezdušnosti, ki je tako pogosto in lenobno izražena v sodobnih mestih, vendar pa so se njihova mnenja bolj razlikovala glede tega, kje natančno se brezdušnost skriva in v kakšnih oblikah ter pod katerimi pogoji se izrazi. Zdi se, da ima to mesto trnovo dušo, ki pa je vendarle zanimiva, konkretna in pregledna, nomadska in fiksna. Verjetno bi bilo pravilneje govoriti o več dušah, ki se včasih skrijejo, drugič pojavijo, spet drugič sodelujejo ali pa se druga z drugo borijo za prevlado.

Kompromitirano in sporno izgrajeno prihodnost človek zlahka vzame za samoumevno, še zlasti takrat, ko se slednja postara in se pojavijo metaforične razpoke in plevel (četudi je mesto na splošno veliko bolje vzdrževano kot nekatera druga nova povojna mesta). Tako kot dosežka izgradnje novega obmejnega mesta ne smemo spregledati niti dejavnikov, ki so botrovali njegovim neskladjem in napakam: nenehne menjave v političnem vodstvu in upravnih strukturah; finančne krize, ki so močno zavrle njegov zgodnji razvoj; zanemarjanje obrobne lokacije s strani oblasti – ki so imele sprva sedež v Beogradu in nato v Ljubljani; izguba poleta, ko se je Nova Gorica iz prestižnega ideološkega projekta spremenila v »dejansko obstoječe« mesto, katerega prebivalci so imeli vsakodnevne potrebe, ki jih je bilo treba nujno obravnavati; »amaterji« v mestni upravi, s katerimi se je spopadal Tomaž Vuga, in še mnogi drugi.

Med pogovori, na podlagi katerih je nastajal ta projekt, se je jeziček na tehtnici nenehno in subtilno premikal med negativnimi ocenami, ki sem jih omenil na začetku besedila, in bolj pozitivnimi ocenami. Nataša Kolenc poudarja, da je Nova Gorica »dobro mesto za eksperimentiranje«, a meni, da avantgardna težnja te regije sega nazaj vse do leta 1917 in načrtov Maksa Fabianija za obnovo, ki naj bi zajela območje od Alp do morja in ga »pripravila za prihodnost«.

Pričujoče besedilo in ustvarjalno delo, ki ga spremlja, je napisano v podobnem duhu. Upoštevajoč konflikte in kompromise ter zavedajoč se priložnosti, ki jih še vedno lahko ponudi to edinstveno mesto, tako za svoje prebivalce kot za ustvarjalne popotnike, ki se v Novi Gorici ustavijo dovolj dolgo, da spoznajo in prevprašujejo njeno bistvo, hkrati pa ji dovolijo, da deluje skoznje. To besedilo je napisano tudi v duhu velikega spoštovanja do številnih konkretnih in nespornih dosežkov tega mesta in do vseh, ki so k njim prispevali. Zdi se, da nedokončano mesto, ki kljub temu ohranja svoj potencial za eksperimentiranje, kar kliče po nedokončanem in eksperimentalnem besedilu. Zato puščam nedodelan prostor, na katerem bo mogoče graditi odgovore na ta vprašanja.

Kakšna je danes prihodnost novogoriškega futurizma in eksperimentiranja? In kakšna bo jutri?

Alexei Monroe