Claudia Reh: SVETLOBNI MURALI

"Mozaik, poklon Ogleju in vsem ljudem, ki skrbijo za majhne stvari”
Claudia Reh

Ustvarjalno delo nemške avtorice Claudie Reh iz Dresdna je izrazito interdisciplinarno. Umetnica označuje svoje delo kot svetlobno grafiko, saj deluje na presečišču med risbo/slikarsko podobo, svetlobo in performansom. Razvila je pravzaprav specifično tehniko prenosa risbe na monumentalne površine stavbnih pročelij, imenovano Echtzeitlicht (v realnem času), pri čemer je osnovni gradnik njenih del svetloba. V zadnjem desetletju je s projekcijami sodelovala na številnih razstavah in festivalih po celi Evropi, spoznali pa smo jo tudi v slovenskem prostoru v okviru mednarodnega festivala Svetlobna gverila v Ljubljani (2015). 

Svetloba je imela zaradi simbolne moči v zgodovini umetnosti velik pomen: spomnimo se le na številna svetlobna telesa v slikarstvu in njeno konstitutivno/dekorativno vlogo v sakralni arhitekturi. V zadnjem stoletju – po izumu električnega izvora svetlobe – se je uporaba svetlobnega medija v umetnosti močno razširila, še posebej v novomedijskih praksah devetdesetih let. Danes je pogost izrazni medij ne le v galerijskih prostorih, ampak tudi v urbanem okolju, kjer ustvarjalci raziskujejo predvsem vlogo svetlobe v razmerju do javnega prostora in gledalca. Mednje lahko uvrstimo tudi Claudio Reh, diplomantko krajinske arhitekture, ki s svojimi hipnimi svetlobnimi projekcijami soustvarja urbano krajino: njena dela namreč prekrivajo stavbe, dvorišča ali stene kot nekakšna druga koža.

Avtorica ustvarja svoja dela dosledno v analogni tehniki. Podobe, ki jih na velike arhitekturne površine projicira z zmogljivimi grafoskopi, oblikuje ročno, s kombiniranjem različnih, vnaprej izdelanih vizualnih elementov (shematičnih risb, narejenih na prosojnice, fotografskih podob, besed/besedil) in naravnih, večinoma vegetabilnih materialov, ki jih polaga enega na drugega v plasteh. Raznolike vizualne elemente pravzaprav združi v celoto šele med performansom, ki pogosto vključuje tudi ročne intervencije s čopičem ter na vodi plavajoče podobe, izdelane iz barvnih folij. Del svetlobnih kompozicij je tako fiksen, nepremičen, medtem ko je drugi del podob gibljiv in ustvarja na fasadah stavb posebne vizualne efekte.

Svetlobne projekcije Claudie Reh so večplastne, izjemno slikovite in barvite kompozicije s širokim naborom vizualnih podob, ki se prepletajo po celotni površini slikovnega polja v smislu horror vacui – strahu pred praznino, pri čemer posveča veliko pozornost tudi igri svetlobe in senc ter interakciji med različnimi slikovnimi elementi, ki poteka v realnem času in prostoru. V primerjavi z digitalnimi projekcijami je njen ustvarjalni proces jasen in pregleden. Razlikuje se tudi estetika analogno ustvarjenih podob. Vizualni jezik kompozicij, ki se tematsko (pogosto) navezujejo na konkretne kraje/mesta in njihovo zgodovino, pa je razumljiv širši javnosti. Kot sama pravi, uporablja pri izdelavi kompozicij predvsem metafore, simbole in znake, s katerimi občinstvu posreduje svoje misli in nevidne pomene, ki se razpirajo onkraj slikovne površine, na meji med vidnim in nevidnim.

Claudia Reh je med gostovanjem na rezidenčnem programu R.o.R. v Šempasu ustvarila novo svetlobno projekcijo, ki jo je predstavila v okviru mednarodnega festivala sodobnih, intermedijskih in performativnih umetniških praks R.o.R. v Novi Gorici ter vanjo aktivno vključila tudi domače občinstvo. Ker gre za participativno svetlobno instalacijo, je za izhodišče izbrala temo, povezano z gibanjem, a ne linearnim, temveč z obračanjem – spreminjanjem smeri/usmeritve, ki omogoča različne interpretacije in se navezuje tako na avtoričino osebno življenje kot tudi širšo skupnost in družbo nasploh. Osnova projekcije so tudi tokrat njene lastne risbe z motivi prepletanja človeka in narave, pravzaprav njunega sožitja. Zgornjo, gibljivo plast projekcije pa predstavljajo podobe, ki krožijo na vodni površini in so deloma avtoričine risbe, deloma likovne kreacije naključnih obiskovalcev. Z vključevanjem gledalcev v proces ustvarjanja svetlobnih slik namreč umetnica ne le širi ustvarjalnost med širše občinstvo, ampak tke medsebojne vezi z lokalnim prebivalstvom, primorskim prostorom, njegovo zgodovino in identiteto, ki jih dodatno utrjuje na performansu ob koncu umetniške rezidence R.o.R. Njeno sklepno umetniško dejanje v Šempasu je pravzaprav hkrati tudi delavnica, na kateri obiskovalci sproti oblikujejo barvite kompozicije.

Dela Claudie Reh lahko označimo za žive vizualne pripovedi, ki temeljijo na diametralnem nasprotju med trajnimi, ročno izdelanimi vizualnimi elementi majhnega formata in hipnimi svetlobnimi podobami monumentalnih dimenzij. Gledalcu omogočajo drugačno percepcijo risbe/slike in slikovne površine ter s tem umetniška dela nedvomno približajo širši javnosti. Po drugi strani pa spodbujajo razmislek o tem, kakšno vlogo ima danes sodobna umetnost – v tem primeru seveda novomedijski projekti, katerih osnovno izrazno sredstvo je svetloba – v oblikovanju vitalnega javnega prostora in na kakšen način lahko umetniška dela pripomorejo k dvigu kakovosti vsakdanjega življenja.

Nataša Kovšca