Pia MYrvoLD: Prihodnost danes

V pogovorih z mednarodno priznano norveško umetnico Pio MYrvoLD, udeleženko letošnjega rezidenčnega programa R.o.R, je beseda med drugim nanesla na Christine de Pisan in njeno slovito prozno delo Knjiga o mestu dam (1405), za katero mnogi menijo, da je prelomne vrednosti, saj je postavila temelje sodobnemu feminizmu. Prva znana poklicna pisateljica se v delu odkrito zoperstavi mizoginim nazorom v tedanji poznosrednjeveški družbi: s pomočjo treh alegoričnih figur namreč ustvari umišljeno literarno mesto, v katerem bivajo zgodbe o pogumnih in krepostnih ženskah, ki jih poznamo iz zgodovine in mitologije. Ustvarjalno delo Pie MYrvoLD sicer ni neposredno povezano z delom Christine de Pisan, vendar ga lahko vzamemo kot miselno izhodišče njenega vizualnega izraza, ki črpa navdih iz preteklosti, a je zazrto v prihodnost in nenehno premika meje v sodobni vizualni umetnosti.

Pia MYrvoLD je svojo ustvarjalno pot začela kot slikarka na rodnem Norveškem, v zgodnjih devetdesetih letih, po selitvi v Pariz, pa je v umetniški praksi postopoma uvedla nove izrazne medije in discipline. Mednarodno pozornost je pritegnila leta 1992, ko je postavila tekstilno instalacijo v pariškem parku de la Villette, ki ga je arhitekt Bernard Tschumi zasnoval kot preplet arhitekture, krajinskega načrtovanja in družbene interakcije: to je prostor, v katerem lahko ljudje sami izberejo način njegove uporabe.[1] Več kot desetletje je aktivno delovala tudi na pariški modni sceni, saj je ustvarila vrsto inovativnih kolekcij oblačil – nekakšno »nosljivo« umetnost, v katerih je prepletla modno oblikovanje in digitalne tehnologije. Prepričana je pravzaprav, da lahko z interdisciplinarnim pristopom, denimo povezovanjem umetnosti in mode ali umetnosti in arhitekture, širi svoje ideje na način, ki je ljudem bolj dostopen.[2] V kritiških zapisih o avtoričinem delu tudi beremo, da je bila pionirka na področju intermedijskih umetnosti in uporabe računalniških orodij v polju vizualnih umetnosti, saj je umetniški svet po njenih besedah sprva zavračal povezovanje starih in novih medijev. Sama pa je digitalne tehnologije uporabila za kreiranje inovativnih projektov, v katerih združuje klasične medije – zlasti slikarstvo in grafiko, video, instalacije, glasbo, performans, digitalne tehnologije in modno oblikovanje. Zagovarja namreč vlogo umetnika vizionarja – nekakšne proaktivne sile, ki lahko pomembno pripomore k ustvarjanju družbenih sprememb ter k evoluciji kulture in družbe nasploh.

Med izstopajočimi projekti zadnjega desetletja velja omeniti vsaj prostorsko instalacijo ART AVATAR, ki jo je prvič predstavila leta 2014 v pariškem Centru Georges Pompidou.[3] V sodelovanju s pariškimi mojstri digitalne umetnosti je oblikovala interaktivno virtualno pokrajino, v kateri so obiskovalci s pomočjo posebne aplikacije ustvarili svoj lastni avatar in v virtualnem ogledalu ne le neposredno komunicirali z njenimi umetniškimi deli, ampak so postali performerji in s tem soustvarjalci projekta. Interaktivna prostorska instalacija je po eni strani omogočila potopitev v umetničin ustvarjalni svet, po drugi strani pa je povezala gledalčevo virtualno izkušnjo z njegovo lastno notranjostjo. Umetnica namreč verjame, da je mogoče z digitalnimi orodji, ki ustvarjajo interakcijo med virtualnim in resničnim okoljem, ne le nadgraditi realnost, ampak v celoti aktivirati našo domišljijo.

Da Pia MYrvoLD s svojimi deli spodbuja razmislek o vplivu tehnologije na naše razumevanje in doživljanje sveta, kažejo tudi pametne skulpture (smart sculptures), ki jih v različnih oblikovnih in vsebinskih variacijah ustvarja od leta 2015. Sprva je oblikovala viseče interaktivne skulpture v obliki nekakšnih palic (WANDS), izdelanih iz raznolikih materialov in svetlobnih elementov. Pozneje je linearno zasnovane skulpture preoblikovala v razvejane prostorske postavitve, sestavljene iz zavrženih digitalnih pripomočkov, električnih kablov in videoprojekcij, ki se odzivajo na človeško bližino.[4]

V serijo pametnih skulptur sodi tudi svetlobna instalacija #LightHackSculptures, Rivers, ki jo je zasnovala v okviru rezidenčnega programa festivala R.o.R. in se tematsko navezuje na reko Sočo. Vsebini projekta je avtorica prilagodila tudi formo skulptur in njihovo prostorsko razporeditev, ki tokrat ni oblikovana kot konglomerat rabljenih predmetov, pač pa kompozicija prostostoječih in stenskih skulptur, ki so ročno sestavljene iz lasersko izrezanih dvodimenzionalnih in tridimenzionalnih form. Instalacijo dopolnjuje videoprojekcija, ki je nekakšna računalniška animacija vodnega toka v turkizni barvi reke (Kockasti valovi, Turkizna/Cube Waves, Turquoise). Svetlobna telesa, integrirana v skulpture, ravno tako žarijo v značilni barvni lestvici Soče, ki je pravzaprav rdeča nit celotnega projekta. Pomembno vlogo pa ima tudi prostorska postavitev, osnovana na izmenjavi vertikalnih in horizontalnih elementov, ki skupaj z dinamiko spreminjanja svetlobe ponazarja moč rečnega toka.

Prostorska postavitev kaže vse značilnosti avtoričinega umetniškega pristopa, ki temelji na hibridizaciji različnih medijev in tehnologij: v delu namreč lahko prepoznamo tako barvitost in formalne značilnosti njenih slikarskih del kot tudi očitno reminiscenco na modno oblikovanje. Prostostoječe skulpture, ki jim duhovito vtisne antropomorfne poteze, utelešajo njeno idejo o nepretrgani časovni niti med preteklostjo in prihodnostjo: spominjajo namreč na toteme, vendar jih lahko povežemo tudi z nečim izvenzemeljskim. Vez med starodavnimi časi in prihodnostjo ponazarja tudi performans iz serije Sumerci na počitnicah (The Sumerians on Holiday), ki je sicer zgolj enkraten dogodek, a pomembno dopolnjuje sporočilnost instalacije.[5] Performer, oblečen v avtoričino kreacijo, ponazarja Neptuna – (sprva) rimskega boga sladkih voda – in nosi posebno masko, za katero se navidezno zdi, da mu posreduje določeno virtualno izkušnjo.[6] A v maski, kot pravi avtorica, ni virtualnih podob, ampak si jih mora performer sam predstavljati. S tem namreč želi poudariti dejstvo, da smo kreatorji virtualnih vsebin in navidezne resničnosti mi sami in da je virtualnost povezana ne le z umetnostjo, ampak tudi z našo civilizacijo, še posebej z religijo, ki postane po avtoričinem mnenju resnična šele kot virtualni konstrukt v naši zavesti.

Umetnica v vrsti intervjujev poudarja, da je eden izmed ciljev njenega ustvarjanja uvajanje nove estetike, ki se tvori na presečišču realnega in virtualnega, fizičnega in digitalnega. S svojimi deli predstavlja gledalcem nov način percepcije digitalnih podob in instalacij z integrirano programsko/strojno opremo. Po drugi strani pa v svojih projektih odpira vrsto perečih vprašanj sodobnega sveta,[7] ki jih lahko v pričujočem projektu navežemo zlasti na relacijo med naravo in tehnologijo oziroma ekologijo.

Za umetnost Pie MYrvoLD lahko rečemo, da je inovativno zlitje klasičnih/starih in digitalnih/novih medijev, s katerim predstavlja občinstvu brezmejni potencial sodobnih tehnologij – a vedno v odnosu do človeka in njegove zgodovine. S svojimi deli razpira pogled v prihodnost, za katero sicer ne vemo, kakšna bo, vendar lahko, kot nam sugerira umetnica, pomembno pripomoremo k njenemu oblikovanju.

Nataša Kovšca