Zeroidee

Avdiobus

Audiobus je edinstveno potovanje na razpotju med realnim in surrealnim. Takoj na začetku potovanja vsak popotnik dobi svoje slušalke, skozi katere ga spremlja glas pripovedovalca, ki budi domišljijo in ga vodi po obrobju mesta ali po njegovi notranjosti.
Gre za multidisciplinarni performans, za literarno popotovanje, za nepredvideno popotovanje, polno avdio-vizualnih sugestij, vratolomnih akrobacij in zgodb.
Preko nadvoza se zapelje avtobus, poln popotnikov. Visokoraslo plavolaso dekle v rdečem usnjenem jopiču na roki nosi pladenj s pecivom. Ob oknu gospa s turbanom stepa preprogo. Vse to se dogaja hkrati, v notranjosti in zunaj avtobusa. Okrog gledalca/potnika prostor zaživi, se napolni z ljudmi in se tako zelo popači, da je težko razločiti med resničnim in izmišljenim. V mestu je čutiti utrip življenja.
Vendar – kaj sploh je življenje v mestu?
Dvignite glavo. Poglejte okrog sebe. Poezija vas bo ugrabila.

Zeroidee je združenje za socialno promocijo, ki ga zastopa skupina intermedijskih umetnikov z različnimi umetniškimi izkušnjami. Združenje deluje in je povezano z umetniki tako na domačem kot širšem evropskem območju. Njegovi poglavitni cilji so umetniško raziskovanje in multimedijska produkcija, ki vključuje umetniške instalacije ter interaktivne projekte z aktivnim vključevanjem publike.

Prijave: https://mailchi.mp/e2c0c617a6c0/audiobus-2021?e=fdf0ddbc46

Katarina Radaljac in Uršek Slivšek

Po poteh medvrstne komunikacije

Udeleženke_ci skozi doživljajsko delavnico odkrivajo zvočni svet različnih živali. Aktivno poslušanje je spodbujeno z vprašanji, nadgrajeno pa s podajanjem novih informacij preko zanimivih, aktivacijskih nalog. Tekom delavnice udeleženke_ci spoznavajo razlike med zvočno komunikacijo in zvočno ustvarjalnostjo različnih živalskih vrst ter se sprašujejo o tem, kaj živali sporočajo, zakaj komunicirajo in kdaj lahko njihove zvoke razumemo kot izraz zvočne ustvarjalnosti. Se lahko tudi ljudje sporazumevamo z drugimi živalmi preko zvoka? Lahko z njimi ustvarjamo zvočno umetnost? Udeleženke_ci delavnice spoznajo pionirje s področij medvrstne komunikacije in medvrstne umetnosti – kako je Jim Nollman kitom igral blues in kaj je skozi desetletja snemanja in poslušanja istih habitatov ugotovil Bernie Krause, začetnik zvočne ekologije. Udeleženke_ci so spodbujene_i k razmišljanju o živalih kot posameznicah_kih ter prevpraševanju ustaljenih načinov mišljenja o njihovem življenju, socialnih stikih in ustvarjanju.

Uršek Slivšek, diplomirani psiholog (Leiden University, Nizozemska), ima izkušnje na področjih raziskovanja, ustvarjanja, kognicije, učenja, pedagogike in aktivizma. Bil je večletni sodelavec pri mladinskih organizacijah (Družbeno Integrirani, Zveza prijateljev mladine Moste-Polje) ter akademskih organizacijah (Leiden University Pride, LU Green Office). Vodil je delavnice za otroke s posebnimi potrebami, otroke iz socialno ogroženih družin in marginaliziranih skupin. Pri svojem delu izhaja iz etičnih načel solidarnosti in razumevanja psiholoških dejavnikov na posameznikov razvoj.

Katarina Radaljac je aktivist_ka in magister_ra muzikologije, ki svoje raziskovanje posveča glasbi nečloveških živali in interakciji z njimi. Pri tem povezuje različna znanstvena in umetniška področja kot so zoomuzikologija, aplikativna etnomuzikologija, medvrstna umetnost, človeško-živalske študije, etika živali in druga.

Veronika Hozjan

Pomolzi me s pogledom

Pomolzi me s pogledom je absurdna minimalistična komedija o Bikcu in njegovi Biti, ki se prepleta skozi video-slikarsko instalacijo. Razstavo sestavlja 7 platen in krajša animacija. Skozi abstrakten preplet oblik se predstavlja zgodba eksistencialistične krize Bikca, ki poskuša uteči svojemu lastnemu jazu. Seveda neuspešno. Slikarska platna so nastala kot poglobljen del zgodborisa, torej so podlaga končnemu produktu – animaciji. V slikarskih delih umetnica obravnava abstraktno obliko kot samostojno celoto, pri kateri je naslov (dela) enakovreden del slikarske kompozicije. Abstraktna oblika in naslov se dopolnjujeta in skupaj tvorita zgodbo slike, ki je samo slika in ne predstavlja nič drugega kot samo sebe. Animacija na drugi strani predstavlja nadgradnjo slikarskih del in jih premešča iz statičnosti v gibljivo podobo.

Veronika Hozjan (1994) je leta 2016 diplomirala na oddelku za slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, leta 2020 pa je zaključila tudi magistrski študij. Področje njenega umetniškega ustvarjanja se prepleta med slikarstvom in animacijo. Dotika se predvsem tem (hudomušnega) vsakdana, raziskuje polje med realnim in virtualnim prostorom ter pomen same narativnosti umetniškega dela. Je članica dveh aktivistično-umetniških kolektivov, Catfarm (Francija) in Adventures of Valparaiso (Nizozemska). Trenutno deluje v Ljubljani.

kuratorica: Špela Lutman

Boštjan Perovšek

Zvočna prepletanja V5.6

Umetniško delo Zvočna prepletanja deluje na področju spajanja znanosti in umetnosti. Pajkove mreže na simbolni ravni predstavljajo tudi mrežo človekovega medsebojnega komuniciranja na vseh ravneh. Vendar ta mreža ni le dobrohotni pomočnik, temveč tudi opazovalec centrov moči in kontrole. Posameznik postane plen, ujet v lepljivo mrežo obljub, v kateri se niti kontrole zategnejo okoli njega tako kot pajkove niti okoli svoje žrtve. Svilena nit pokaže svojo bivalentno moč; spletena v tkanino lahko boža, ovita okoli plena zasužnji ali zaduši.

Koncert projekta Zvočna prepletanja v verziji 5.6 predstavlja nadgradnjo zvočno kompozicijskega organizma, ujetega na dan 2. julij 2021, ki se mu pridružuje svetloba v izvedbi kolektiva OM produkcija.

Boštjan Perovšek: zvočni prostori, elektroakustika v živo
OM produkcija: svetloba
Dr. Roland Mühlethaler: strokovna podpora, originalni zvočni material pajkov
Laboratorij za računalniški vid, FRI Univerze v Ljubljani: procesiranje in sonifikacija GPS-podatkov

Boštjan Perovšek je glasbenik, skladatelj in oblikovalec zvočnih prostorov. Sklada eksperimentalno, elektroakustično glasbo. Njegova posebnost je ustvarjanje bioakustične glasbe, ki temelji na zvokih živali, posebno žuželk. Igra tudi s skupinami SAETA, Jata C in Bio Industrial Acvoustica, impro. Eno pomembnejših področij njegovega ustvarjanja je spajanje znanosti in umetnosti. Poleg tega ustvarja glasbo za film, gledališče, performanse in multimedijske inštalacije. Prepoznaven je tudi na področju kreiranja zvočnih prostorov (soundscapes) za javne prireditve, muzeje in galerije.

OM produkcija

OM produkcija

Misteriozni kolektiv, sprva osrediščen v Ljubljani, zadnjih trideset let pa v Kopru, deluje pod enigmatičnim imenom OM produkcija od leta 1975. V predzgodovini so člani tega svojevrstnega hibrida med odpadniško prostozidarsko ložo, gverilsko produkcijsko tvrdko in avdiovizualnim laboratorijem delovali na področjih avantgardnih gledališč, likovnih praks, radiofonije, fotografije, filma, pisane besede, multimedijskih postavitev. Okrog te organizacije se v prvem dvanajstletju obstoja zbere več deset filmskih in uprizoritvenih ustvarjalcev, v 21. stoletju pa po njihovi sledi stopa naslednja generacija feniksov in zombijev.

BridA

Brezbesedna komunikacija

V poplavi masovnih komunikacijskih sistemov, ki vse bolj vdirajo v našo zasebnost, umetniki raziskujejo alternativne možnosti komunikacije. Gre za skrito mikrokomunikacijo z uporabo tehnologije in petja ptic, ki se z oživitvijo naših primarnih zaznavnih čutov na inventiven način izogne neželeni kontroli. Vse obstoječe komunikacijske mreže, kot so internet, telefonija in GPS, delujejo centralizirano, taka komunikacija omogoča kontrolo in nadzor uporabnikov. Projekt poleg kritičnega pogleda na sodobno tehnologijo odkriva tudi naše pozabljene čutne zaznave.

BridA je kolektiv, ki ga sestavljajo diplomanti beneške Akademije lepih umetnosti Tom Kerševan, Sendi Mango in Jurij Pavlica. Kolektiv, ki se je formiral med študijem leta 1996, ustvarja lastno umetniško produkcijo na širokem polju sodobnih umetniških praks, razstavlja tako doma kot v tujini, poleg tega pa sodeluje tudi v številnih mednarodnih rezidenčnih programih, na delavnicah in seminarjih. Večkrat je bil povabljen h kuriranju festivala Pixxelpoint v Novi Gorici, organizira in vodi tudi lasten mednarodni rezidenčni center ter festival sodobnih umetniških praks R.o.R. v Šempasu. Dela kolektiva BridA so bila odkupljena za več mednarodnih zbirk sodobne umetnosti. Leta 2015 je za 20-letno uspešno delovanje na področju umetnosti prejel najvišje priznanje Mestne občine Nova Gorica, nagrado Franceta Bevka, leta 2018 pa mednarodno nagrado tesla, ki jo podeljuje MoTA – Muzej tranzitornih umetnosti v Ljubljani. Med drugim so prejemniki štipendij Iaspis, ki jo podeljuje Ministrstvo za kulturo Švedske, in Culture Bridges, ki jo pod okriljem EU podeljuje British Council.

Umetniška produkcija kolektiva BridA posega v široko polje interdisciplinarnih umetniških praks. Umetniki posegajo v polje inovativnih tehnoloških in znanstvenih pristopov, ki na revolucionaren način odpirajo nove možnosti razumevanja sodobne umetnosti. S svojimi interaktivnimi projekti v umetniški proces aktivno vključujejo publiko, ki je skozi leta razvoja postala glavni akter njihovih umetniških projektov.

Špela Petrič

Jaz, fikus.

Umetnica Špela Petrič predstavlja serijo STROJ-RASTLINA, v kateri prevprašuje možnosti postantropocentične kognicije s poudarkom na strojnem učenju kot orodju za odkrivanje drugačnih odnosov z rastlinami. Umetniška dela izhajajo iz spoznanja, da digitalna reprezentacija, v katero smo pogosto nevede vključeni prek velepodatkovnih (ang. big data) analiz in napovedi, zahteva tudi nove oblike družbenega in političnega udejstvovanja. V delih zato avtorica vztraja pri zaostrovanju odnosa med informacijsko tehnologijo in rastlinami, saj v njem prepozna dve ključni potezi sedanjih razmer: potrebo po preobrazbi odnosa do rastlin ter ontološko sploščitev, v kateri so rastline in statistični človek načelno izenačeni.

Špela Petrič je novomedijska umetnica, po izobrazbi naravoslovka z doktoratom iz biologije, ki trenutno deluje kot raziskovalka na Vrije Universiteit v Amsterdamu. V svoji umetniški praksi, ki združuje naravoslovje, žive biomedijske prakse in performans, z vključevanjem različnih vrst kritično preizprašuje meje antropocentrizma. V umetniških poskusih z vzpostavljanjem nenavadnih odnosov razodeva ontološke in epistemološke podstati naših (bio)tehnoloških družb. Za delo je prejela več nagrad, med drugim beli aphroid za posebne umetniške dosežke (Slovenija), nagrado Bioart and Design (Nizozemska) in častno omembo na festivalu Ars Electronica (Avstrija).

Jata C

Bibaret JC210120

Jata C so: beeplip, OR poiesis, Boštjan Perovšek, Bojana Šaljić Podešva in Brane Zorman. Produkcija: Cona, zavod za procesiranje sodobne umetnosti, 2019 Partner: Prirodoslovni muzej Slovenija – Slovenski arhiv živalskih zvokov, zanj dr. Tomi Trilar V skladbi je z dovoljenjem uporabljeno nekaj vzorcev iz zvočne knjižnice George Vlad, Mindful Audio. Elektroakustična skupina Jata C združuje interesno povezane zvočne umetnice in umetnike, ki želijo raziskovati znotraj bioakustike in zvočne ekologije. Preko zvočne zaznave združujejo okoljevarstvene in družbene teme. Ob tem se poslužujejo tako zapisa realnega stanja sveta kot spekulativne projekcije.
Jata C v skladbi in performativnem nastopu Bibaret JC210120 presega zamejeno družbeno in ekonomsko dojemanje insektov. Izpostavlja in ozavešča o pomenu insektov znotraj posameznih ekosistemov, obenem pa pokuka tudi izven znanstvenih okvirov. Prav tako tematizira svet malih živali – nevretenčarjev (insektov, pajkov, žuželk …) in preko teh razkrivanj osvetljuje družbeni, znanstveni in umetniški odnos do te tako pomembne in ranljive skupine živali.
Umetnice in umetniki želijo v svojem delu na humoren način preplesti znanstvena dognanja in okoljevarstvena dejstva z družbenimi dogmami. V svojem performansu bodo prisluškovali bitjem, ki premorejo popolno preobrazbo telesa in sobivajo v soodvisnosti z drugimi vrstami. Preko slušne zaznave bodo poskušali vpeljati svoj lasten umetniški uvid v obliki spekulativne misli in ustvarjalnosti na temo bližnjega sobivanja z žuželkami in členonožci.
K sodelovanju je skupina pritegnila znanstvenika dr. Tomija Trilarja, priznanega strokovnjaka za nevretenčarje in bioakustiko, vodjo kustodiata za nevretenčarje, ki upravlja nacionalno zbirko živalskih zvokov v Prirodoslovnem muzeju Slovenije. Biolog je umetnikom posredoval zvoke izbranih insektov iz obširne zbirke in z njimi sodeloval v času vsebinske zasnove dela. Skladba Bibaret JC210120 zasnovana na bioakustičnih zvokih in njihovih obdelavah, ki so jih prispevali umetniki sami, Slovenski arhiv živalskih zvokov in nekaj vzorcev zvočna knjižnica George Vlad, Mindful Audio.
Skladba Bibaret JC210120 je bila premierno izvedena v živo na Radiu Slovenija ARS in istočasno na mednarodni mreži satelitskih radijskih postaj EBU ter bila postavljena v galeriji Steklenik kot osemkanalna zvočna instalacija.

Jata C so: beeplip, OR poiesis, Boštjan Perovšek, Bojana Šaljić Podešva in Brane Zorman.
Produkcija: Cona, zavod za procesiranje sodobne umetnosti, 2019
Partner: Prirodoslovni muzej Slovenija – Slovenski arhiv živalskih zvokov, zanj dr. Tomi Trilar
V skladbi je z dovoljenjem uporabljeno nekaj vzorcev iz zvočne knjižnice George Vlad, Mindful Audio.

beepblip je zvočna umetnica in arhivistka. Komponira potopitvene psihogeografske zvočne krajine z uporabo analogne elektronike, naredi-sama modularnih sintetizatorjev zvoka, terenskih posnetkov in računalniške manipulacije. Zanima jo bioakustika, eksperimentalna in mikrotonalna glasba. Leta 2019 je pri založbi Kamizdat izšel njen album.

OR poiesis je umetnica in raziskovalka na področju zvoka in slušne percepcije ter poetičnega performansa. Besedo razširja v sonornih sferah čas-prostor poezije. Ob vseh digitalnih razsežnostih ji je središčna fizična prisotnost telesa.

Boštjan Perovšek, glasbenik, skladatelj in oblikovalec zvoka, sklada eksperimentalno elektroakustično glasbo. Njegova posebnost je ustvarjanje bioakustične glasbe, ki temelji na zvokih živali, posebej žuželk. Igra tudi s skupino SAETA, ustvarja glasbo za film, gledališče, performanse in multimedijske instalacije ter zvočne krajine za muzeje in galerije.

Bojana Šaljić Podešva se kot skladateljica v svojem delu največ posveča raziskovanju zvoka kot entitete, ki vpliva na poslušalca fizično in vsebinsko; tako se njena glasba razpenja med popolno abstrakcijo in kompleksnimi semantičnimi govoricami. Prejela je več nagrad za koncertna dela, scensko in filmsko glasbo.

Brane Zorman je skladatelj, zvočni in intermedijski umetnik, zvočni manipulator, producent in kurator. Zvočna dela komponira za gledališke, intermedijske in plesne predstave. Elektronskoakustične solo skladbe in improvizacije z domačimi in tujimi umetniki izvaja v prostorskem zvoku. V odnosu do zvoka in prostora razvija različne strategije, tehnike, dinamične in interaktivne module, snema in reintrepretira zvočne krajine ter z uporabo sofisticiranih orodij kreira elektronske in akustične zvočne skulpture.

DDTLab / RUK / DDT

Vrtoglavi ptič 2020

Akrobacije na trboveljskem dimniku so Dunking Devils izvedli v sklopu projekta Vertigo bird 2020 (Vrtoglavi ptič 2020), s katerim se bo DDTlab predstavil na največjem mednarodnem festivalu intermedijske umetnosti na svetu Ars Electronika. “Že dolgo imam v mislih idejo, da bi veličino našega 360-metrskega dimnika dokumentirali v 360° tehnologiji. Ko se je ponudila priložnost za sodelovanje na festivalu Ars Electronika, se nam je to zdel pravi trenutek za izvedbo tega projekta,” pravi Maša Jazbec. “Inspiracija za projekt Vertigo bird 2020 je bil performans Iztoka Kovača, ki je na vrhu dimnika leta 1996 odplesal ples Sokol. Njegov performans je bil del filma Vertigo bird, od koder smo si z Iztokovim dovoljenjem sposodili tudi ime za naš projekt,” dodaja. Ime vsekakor popolno opisuje ta edinstveni projekt, s katerim bodo lahko gledalci poleteli na vrtoglavih 360 metrov. S pomočjo 360° predvajanja bodo namreč v nepozabnem razgledu z vrha trboveljskega dimnika lahko uživali prav vsi. Projekt je plod uspešnega sodelovanja med DDTlabom, Iztokom Kovačem, Dunking Devils, HSE – Energetsko družbo Trbovlje in Brankom Povšetom. S skupnimi močmi jim je uspelo ustvariti prvi slovenski vizualni dokument tega vrtoglavega vzpona in prikazati veličino najvišjega dimnika v Evropi.

Delavski dom Trbovlje, eden največjih kulturnih centrov na Slovenskem, letos že dvanajsto leto zapored pripravlja festival novomedijske kulture Speculum Artium, ki postaja stičišče idej in kovnica novih rešitev za bodočnost. Preko njega nagovarjajo vse, ki svojo bodočnost vidijo v boljšem povezovanju znanosti, tehnologije in umetnosti. Na začetku 21. stoletja ta posrečen spoj predstavlja glavno smer razvoja človeške družbe. Ob tem so pomembne teme festivala tudi humanizacija tehnologij, empatija, opolnomočenje posameznika, diseminacija vsebin.

Neja Tomšič

Čaj za pet: Opijske ladje

Čaj za pet: Opijske ladje je vizualni esej, ki skozi čajni obred združuje poslikano keramiko in pripovedovanje. Na petih čajnih setih upodobljeni spregledani in pozabljeni trgovci, pirati, misionarji in njihove ladje nas vodijo skozi zgodovino trgovine z opijem in čajem na Kitajskem. V pripovedih opijskih ladij pa se ne skrivajo le zgodbe o konfliktih, kolonizaciji in razvoju kapitalizma, temveč iz njih vznika razmislek o globokih posledicah trgovine s čajem in opijem na današnji čas.

Čaj za pet. Opijske ladje Neja Tomšič izvaja od leta 2017. Gostoval je že v 11 državah in doživel preko 50 ponovitev. Projekt se je leta 2018 razvil v umetniško knjigo z naslovom Opijske ladje, ki je izšla pri založbi Rostfrei Publishing in prejela nagrado za najboljšo knjigo umetnika v letih 2017/2018 ter nagrado Slovenskega knjižnega sejma za najlepše oblikovano knjigo v kategoriji Knjiga kot objekt.

Neja Tomšič je vizualna umetnica, ki v svoji interdisciplinarni praksi združuje risbo, poezijo, performans in raziskovanje. Zanimajo jo spregledane in pogosto skrite zgodbe iz zgodovine. Skoznje premišljuje velike zgodovinske narative, izpostavlja manj vidne podrobnosti in ustvarja situacije, ki odpirajo nova razumevanja sedanjosti. Za svoje delo je prejela več nagrad in bila letos med nominiranci nagrade skupine OHO. Je članica umetniške skupine Nonument Group, ki se ukvarja s spregledanimi, pozabljenimi in zapuščenimi spomeniki, stavbami in javnimi prostori, katerih pomen se je spremenil zaradi družbenih ali političnih sprememb.