Altrememorie je projekt, v okviru katerega poteka razvoj mreže umetniških rezidenc v različnih krajih Furlanije - Julijske krajine in Slovenije ter se spodbujata sodobna umetnost in izmenjava znanj in umetniških praks med kulturnimi subjekti. Projekt je nastal leta 2004 v Val Saiseri pod okriljem dogodka Art Park, v okviru katerega se zberejo mladi evropski umetniki in se pogovarjajo o spominih, zgodbah določenega prostora in svojih vizijah prihodnosti. Nove zgodbe se oblikujejo prek umetniških rezidenc in didaktičnih delavnic, ki nastajajo v sodelovanju z razvejano mrežo partnerjev in sodelavcev.
Skozi leta se je projekt prek aktivne mreže umetnikov, prireditev in delavcev v kulturi razširil na regionalno in transnacionalno raven. Altrememorie je krajinski observatorij, ki mlade evropske umetnike spodbuja k ustvarjanju novih pripovedi in interpretacij teritorija skozi različne sodobne umetniške izrazne oblike. Cilj projekta je ustvarjalne postopke sodobne umetnosti približati javnosti in ozaveščati izročilo pokrajine, negovati radovednost ter spodbujati pozitivne interakcije z jezikom umetnosti in sovplivanje različnih umetniških smeri in izraznih oblik.
Sprehod po črti je raziskovalno-pripovedni projekt, katerega cilj je prehoditi del italijansko-slovenske meje ter tako ustvariti sodobno, javno in transdisciplinarno pripoved. Med 22. in 29. majem bosta antropologinja Janine Schemmer ter pisatelj in novinar Nicolò Giraldi vodila ogled poti od Špetra Slovenov (San Pietro al Natisone) do Trsta s skupino 15 univerzitetnih študentov (Italijanov, Slovencev in Avstrijcev), ti pa bodo vsak dan zapisovali svoje predloge, čustva in zamisli, ki jih bosta v njih spodbudila pokrajina in izkušnja.
Po uradni otvoritvi dogodka v muzeju SMO v kraju Špeter Slovenov se bodo udeleženci odpravili na pohod. Vsak dan bodo premagovali po približno 20 kilometrov dolgo pot vzdolž vijugave črte in se vmes ustavljali v krajih in mestih na obeh straneh meje. Vsak drugi dan bodo potekali sestanki, pogovori in javna branja z umetniki, geografi in antropologi, ki bodo temo meje postavili v kontekst in jo obravnavali z različnih tematskih in disciplinarnih vidikov.
Na koncu bo vse gradivo, ki ga bodo študentje ustvarili, zbrano v zborniku in objavljeno na spletni platformi s cenjeno podporo ekipe ustvarjalcev multimedijskih komunikacij iz umetniške skupine Zeroidee.
Sprehod po črti je nastal ob sodelovanju naslednjih društev in ustanov: BridA, R.o.R Festival, lnštitut za kulturno analizo, Alpsko-jadranska univerza v Celovcu, Društvo Quarantasettezeroquattro, Društvo Wild Routes, Društvo Robida, Inštitut za slovensko kulturo / Istituto per la cultura slovena, Kulturno-izobraževalno društvo PiNA, Zeroidee APS.
Umetniški kolektiv Sz. Berlin je nastal leta 2007 v Londonu. Pri svojem delu, ki obsega zlasti področja obdelave zvoka, performans in instalacije, se je kolektiv sprva posvečal zapuščini Nemške demokratične republike (NDR) in Varšavskega pakta. Do leta 2013 je pogosto nastopal v Londonu. Maja 2011 se je s tremi instalacijami predstavil na bienalu Time Machine, priredil pa je tudi performans v živo v nekdanjem jugoslovanskem jedrskem zaklonišču v kraju Konjic v Bosni. Leta 2013 je pripravil remiks albuma ameriške skupine Epoch in leta 2014 sodeloval pri pripravi CD kompilacije DDR60, ki je temeljila na zgodovini Vzhodne Nemčije. Vrnil se je leta 2016, ko je na drugem bienalu NSK State Folk Art na Irskem predstavil svoje video delo, pospremljeno s predstavo v živo v dvorcu Ballyvaughan. Oktobra 2016 je ustvaril živo zvočno podlago ob predstavitvi video dela v londonski bolnišnici Horse Hospital. Leta 2017 je nastopil v londonskem klubu Iklectik, pa tudi v Hamburgu na motorni ladji MS Stubnitz v okviru festivala Primal Uproar. Temi tega albuma in albuma iz leta 2018 (Windstärke zwolf) sta bili ribiška flota in mornarica Nemške demokratične republike. Album vsebuje tudi remiks Sz. Berlinove različice vzhodnonemške državne himne, ki ga je pripravila Autopsia. Januarja 2019 je bilo na Iklectiku premierno predstavljeno avdiovizualno delo Pot v betonsko dis(u)topijo (Towards a concrete Dys(u)topia), ki gledalcu prikaže temačno zgodovino arhitekturnega brutalizma. Delo je bilo znova predstavljeno na spletu maja 2020. Januarja 2022 je izšlo avdiovizualno delo Stolp (The Tower), ki predstavlja vizualno glasbeno podlago za istoimensko fotografsko razstavo umetnika po imenu cdx-foto. Trenutno kolektiv ustvarja v mestu Labin na Hrvaškem, kjer pripravlja tematska avdiovizualna dela o zgodovini Berlina in industrijski zgodovini Reke.
https://szberlin.wordpress.com/info/
https://szberlin.bandcamp.com
RZZ-22 je nov performans in avdiovizualni projekt, posvečen značilnim strašljivim starim pristaniškim žerjavom mesta Reka. Gre za zadnje v seriji avdiovizualnih del in performansov kolektiva Sz. Berlin, ki obdelujejo teme, kot so Nemška demokratična republika, jugoslovanska in irska zgodovina ter brutalistična arhitektura. RZZ-22 nadaljuje z metodologijo kolektiva Sz. Berlin, tako da raziskuje specifične zgodovinske in dejanske lokacije, ustvarja zvočne vložke in vizualije na podlagi avdio, foto, arhivskih gradiv in drugih virov. Delo se naslanja na bogato zbirko fotografij reških žerjavov, ki je nastala med terenskim raziskovanjem leta 2021 in v začetku leta 2022. Pred stotimi leti bi gigantski žerjavi, ki zdaj mirujejo v mestih, kot je Reka, opazovalcu delovali kot nekakšni fantastični roboti, ki so ušli iz znanstvenofantastičnega romana H. G. Wellsa. Danes se te masivne strukture, ki izvirajo iz pravkar minulega 20. stoletja, spreminjajo v ikone preteklega časa in bodo prav kmalu potonile v pozabo. Hitro bo zbledel tudi spomin na njihove upravljavce. Stojimo na pragu bliskovite robotizacije pristaniških žerjavov in njihove upravljavce bo nadomestila umetna inteligenca. Zdaj je torej pravi čas, da se jim poklonimo in pred pogubo rešimo protorobotsko slavo teh masivnih industrijskih velikanov ter se vprašamo, kaj vse bomo izgubili v prehodu v vse bolj postčloveško prihodnost.
Generiranje idej, spodbujanje vključevanja skupnosti, ustvarjanje prostora za razvoj na področju dela v kulturi in trajnostnega, vključujočega urbanega razvoja – to je poslanstvo Kluba Solitaer e.V., poslanstvo kulturnega ustvarjalca, ki deluje v četrti Sonnenberg in od leta 2010 dalje aktivno ustvarja na področju sodobne kulture in umetnosti. To vključuje prostore za ustvarjanje in razstavljanje sodobne umetnosti, koncerte, delavnice, umetniške rezidence in posege v javni prostor. Na kratko: z dogodki, ki sooblikujejo mesto in njegove četrti, si združenje aktivno prizadeva ustvariti napredno lokalno kulturno sceno, hkrati pa vzpostavlja povezave in neguje stike z mrežo mednarodnih kulturnih ustvarjalcev.
Cilj kluba je ustvarjati in razvijati infrastrukturo za obetavne in že uveljavljene kulturne delavce in ustvarjalce, hkrati pa spodbujati prenos znanja in kompetenc med različnimi udeleženci njegove mreže ter tako obstoječo lokalno skupnost krepiti z zunanjimi perspektivami. Združenje se trudi ustvarjati vzpodbudno okolje za inovativne koncepte in jih obogatiti z zunanjimi pogledi. Lokalna izmenjava, regionalno sodelovanje, mednarodno mreženje – tako s povezovanjem rastejo v veliko združenje. Z obveščanjem javnosti in povečevanjem vidnosti njihovih kulturnih dogodkov aktivno vključujejo lokalno skupnost v kulturne aktivnosti celotne četrti.
Ulrike Brantl je kulturna menedžerka in koordinatorica projektov v Klubu Solitaer e.V.
Robert Verch je diplomirani oblikovalec in kot član upravnega odbora Kluba Solitaer e.V. zadolžen za mednarodno sodelovanje in kuratorstvo.
Kako sestaviti robota, ki seje semena? Kako v mestu ustvariti umetniško okolje, ki temelji na obogateni resničnosti? Kako umetniško ustvarjati v sodelovanju z lokalnimi ustvarjalnimi delavnicami in računalniškimi centri za hekerje?
Razvoj in vključevanje tehnološke umetnosti v javne prostore in kulturna prizorišča: od strojnih posegov v digitalna umetniška dela, v urbanih okoljih in na podeželju – v takšnih in številnih drugih umetniških projektih se povezujejo manjše ustvarjalne delavnice, mednarodni umetniki in lokalne skupnosti iz Chemnitza in njegove okolice.
Predstavljeno bo delo kulturnega centra Klub Solitaer e.V. iz Chemnitza, v katerem se razstavljajo najrazličnejši umetniški projekti, ki segajo od Evropske prestolnice kulture 2025 do obrobja mesta.
kuratorica: Špela Lutman
Kolektiv BridA je bil ustanovljen leta 1996 na Beneški akademiji za likovno umetnost, kjer so študirali in pozneje diplomirali člani Tom Kerševan, Sendi Mango in Jurij Pavlica. Člani kolektiva BridA pri svojem ustvarjalnem delu uporabljajo različne sodobne umetniške ustvarjalne pristope in razstavljajo tako doma kot po svetu, udeležili pa so se tudi številnih mednarodnih umetniških gostovanj, delavnic in seminarjev. Dela kolektiva BridA so bila odkupljena za uvrstitev v številne mednarodne zbirke sodobne umetnosti. Leta 2015 so člani kolektiva v počastitev njihovega dvajsetletnega uspešnega ustvarjalnega dela prejeli najvišje priznanje, ki ga podeljuje Občina Nova Gorica, nagrado Franceta Bevka. Leta 2018 so prejeli tudi mednarodno nagrado TESLA. So tudi prejemniki štipendije Iaspis, ki jo podeljuje kulturno ministrstvo Kraljevine Švedske, ter nagrade Culture Bridges (Mostovi kulture), ki jo podeljuje British Council v okviru EU.
2010, multimedijska instalacija (foto: BridA)
Glavna junaka se pogovarjata o nanodelcih kot njunem življenjskem okolju. Na nek način se ne zavedata nastale situacije, videti je, kot da sta nastala po naključju, čisto slučajno in morda le za trenutek. V tem primeru je mehanska aplikacija tista, ki prenaša informacijo o vsebini na neobičajno površino in na neobičajen način. Plotter, ki je sicer namenjen izrisovanju končne risbe ali končne predstavitve projekta, prevzame vlogo »performerja«, igralca. Zastarela naprava iz 80-ih let prejšnjega stoletja, postane sodoben zaradi zamenjave vrednosti izvajanih funkcij. Mehansko gibanje robotizirane roke in celo zvok, ki ga ta naprava povzroča, ustvarjata v tej zgodbi nekakšno paradoksalno scenografijo, v kateri sta čas in prostor nenehna neznanka. Nanodimenzija, ki je z našimi čuti ne moremo direktno zaznavati, je prostor, kjer vladajo povsem drugačne fizikalne zakonitosti. Ta svet je sestavljen iz majhnih delcev, ki jih lahko manipuliramo le s posebnimi napravami, kot so sofisticirani mikroskopi (scanning tunneling microscope ali mikroskop na atomsko silo). Le-ti lahko s konico, veliko kot molekula ogljika, manipulirajo z atomskimi delci in snovjo ter rišejo grafite v nanoskali. Nanoplotter si potemtakem lahko predstavljamo kot nekakšen znanstveni model, ki poskuša umestiti sodobno vizualno dojemanje v še neraziskano okolje, kjer je resičnost treba šele definirati z novimi in drugačnimi parametri.
PiNA je kulturno-izobraževalno društvo, ki se že več kot dvajset let zavzema za družbeno blaginjo, razvoj individualnih kompetenc, spodbuja sodelovanje, podpira delovanje civilnodružbenih organizacij in promovira trajnostni razvoj. Ima bogate izkušnje na področju informiranja, izobraževanja, inovacij in aktivacije prebivalstva za spodbujanje pozitivnih družbenih sprememb in razvoja.
Radovednost in čuječnost kot obliki umetniškega izražanja v znanosti
HEKA je fizični prostor in koncept, ki pristope s področja umetnosti in znanosti združuje z družbeno znanostjo in s tem znanost približa ljudem s kreativnimi oblikami umetniške refleksije in izraznosti.
Temeljna značilnost laboratorija HEKA je uporaba inovativnega koncepta družbene znanosti, ki združuje kreativnost, umetnost, oblikovalsko razmišljanje, raziskovanje ekoloških trajnostnih procesov, produktov, razmerij in generiranje novih idej.
https://www.mcruk.si/en/article/heka
Luka Frelih (1974) je računalniški programer in umetnik, heker s posebnim zanimanjem za prosto programje in snovalec spletnih strani. Ustanovni član Ljubljanskega laboratorija za digitalne medije Ljudmila je danes predsednik Društva Ljudmila. Sodeloval je pri mnogih projektih, ki povezujejo tehnologijo in umetnost.
Je član Theremidi Orchestra, Makrolaba, skupine ASCII Art Ensemble in pionirskih mednarodnih skupnostnih projektov na področju net.arta, kot so 7-11, Refresh in Remote-C. Sprogramiral je instant ASCII kamero, generator net.arta in več spletnih kartografskih vmesnikov za mobilne radijsko povezane GPS agente.
Kot mentor je razvil in vodil številne delavnice na področju tehnološko podprte ustvarjalnosti. S svojimi rešitvami večkrat podpira tudi inovativne elemente umetniških predstavitev na drugih področjih ustvarjanja, kot so likovne razstave ali gledališke predstave.
V zadnjih nekaj letih je aktivno prispeval k umetniški zasnovi in vodenju Ljudmilinih festivalov Vector Hack, A dela? in Algopolis, pa tudi k razvoju in usmeritvam širšega Ljudmilinega umetniškega programa. Prav tako koordinira aktivnosti Društva Ljudmila v mednarodnih projektih sodelovanja EASTN-DC in On-the-fly ter znotraj platforme za sodobno raziskovalno umetnost KONS.
Delavnica robotskega risanja in izrezovanja
Na delavnici se udeleženci lotevajo ustvarjanja izvirnih nalepk, našitkov in kolažev. Da je lažje in bolj zabavno, se spoprijateljijo z robotom risalnikom in rezalnikom. Spoznavajo tudi programe, s katerimi lahko prosto narišejo slike in oblike ali pa fotografije spremenijo v vzorce, primerne za robota. Svoje zamisli najprej ustvarijo v računalniku. Nato pripravljene vzorce z robotom natančno narišejo na papir, karton, blago ali folijo, potem pa jih še izrežejo, in to v poljubni velikosti ali številu. Za konec vsem ostane še zadnji izziv – kam jih nalepiti, našiti ali drugače pritrditi, da bodo prišli najbolj do izraza.
Društvo Ljudmila, laboratorij za znanost in umetnost, je bilo ustanovljeno leta 2010 kot naslednik programa Ljudmila, Ljubljanski laboratorij za digitalne medije in kulturo (ustanovljenega leta 1994). Stremi k povezovanju raziskovalnih praks, tehnologij, znanosti, izobraževanja, umetnosti in civilne družbe. Aktivno se vključuje v razvoj in popularizacijo odprte kulture, prostih licenc in programske opreme. Odkriva, kako komunikacijske transformacije vplivajo na razvoj družbe, in spodbuja inovativne umetniške prakse.
Danes je Ljudmila dobro opremljen digitalni medijski laboratorij, ki se osredotoča na digitalno produkcijo, izobraževanje, raziskovanje ter razvoj strojne in programske opreme. Znanje, opremo, internetni dostop, strežnike, elektronsko založništvo in druge mrežne storitve ponuja nevladnim in neprofitnim organizacijam, umetniškim kolektivom, aktivnim posameznikom in drugim.
Program intermedijske umetnosti v zadnjih letih raziskuje predvsem naslednja tematska polja in tehnologije, kot so: prosta kultura in odprtokodna tehnologija (3D oblikovanje, procesiranje signalov, mreženje ...), haptična, interaktivna in odzivna tehnologija, človeško in strojno zaznavanje, virtualna resničnost, senzorji in procesiranje signalov, napredna elektronska zvočila in svetlobne naprave, nosljive tehnologije, modularnost itn., ter deluje znotraj njih.
Maša Jazbec je umetnica, kustosinja in raziskovalka. Naziv doktorice humanistične informatike je pridobila na Univerzi v Tsukubi (Virtual Reality Lab) na Japonskem, magistrirala pa je iz interaktivne umetnosti na Univerzi za umetnost in dizajn v Linzu. Na izmenjavi v Hiroshi Ishiguro Laboratories v ATR je kot gostujoča raziskovalka še poglobila svoje raziskovalno delo in prakso na področju človeku podobne robotike in androidnih znanosti. Ukvarja se z vizijo in izvajanjem projekta Trbovlje, novomedijsko mesto, kot kustosinja pa je na festivalu novomedijske kulture Speculum Artium 2013–2018 pripravljala projekte, ki združujejo znanost, umetnost in tehnologijo.
Njeni projekti, ki so razstavljeni kot umetniška dela, so vselej odraz njenega razumevanja novih medijev kot umetniške prakse, ki izvira iz umetniške in znanstvene misli v povezavi s trenutno situacijo v sodobni družbi. V svojih zadnjih raziskovalnih projektih se ukvarja predvsem s socialno robotiko in znanostjo o androidih. Svoje raziskave je predstavljala na konferencah, kot so Computer Human Interaction, Human Robot Interaction, ISEA, System Man in Cybernetics IEEE.
Trenutno je vodja laboratorija DDTLab v Trbovljah. DDTLab je raziskovalni laboratorij za kibernetiko, virtualizacijo, sisteme za povezovanje računalnika in človeških možganov (BCI) ter robotiko.
Predavanje
foto: Jože Suhadolnik
To vprašanje tvori jedro interakcije med človekom in robotom – tako se sama po sebi ustvarja potreba po interdisciplinarnem raziskovanju. Raziskovanje interakcije med človekom in robotom združuje znanost strojništva in humanistike, kognitivne znanosti, nevroznanosti, etike in umetnosti. Ljudje se nenavadno odzivajo na stvari, ki dajejo videz živega, a so nežive. Robotika je vsaj toliko veda o robotih kot je to veda o ljudeh. Od nas zahteva, da razvijemo uvid v novo in dinamično, spreminjajoče se razmerje med človekom in pametnimi stroji. Z ustvarjanjem robotov razmišljamo o človeku in posledično nam to omogoča, da bolje razumemo človeško vrsto. Učenje na podlagi človeškega vedenja je nujno potrebno za razvoj robotov v vsakdanjem življenju.
V predavanju beseda teče tudi o znanosti androidov. Razvoj robotov, ki so na videz močno podobni človeku, lahko pomaga pri kognitivnem raziskovanju. Kognitivna znanost za boljše razumevanje ljudi uporablja androidnega robota pri preverjanju hipotez. Takšen interdisciplinarni pristop imenujemo znanost androidov.
http://masajazbec.si/
https://www.mcruk.si/en/
Dean Zahtila, rojen 20. aprila 1957 v Labinu na Hrvaškem, je kulturni menedžer in magister ekonomije. Je interdisciplinarni umetnik in član Hrvaškega združenja interdisciplinarnih umetnikov (HUiU). Bil je lastnik ene prvih zasebnih umetniških galerij na Hrvaškem (Galerija RE, Labin, 1984–1988) in je predsednik kulturno-umetniške organizacije Labin Art Express (L.A.E.) od ustanovitve leta 1991. Skupaj z Massimom Savićem in Krešimirjem Farkasom je leta 1993 kot umetniško krilo L.A.E. ustanovil avdiovizualno skupino Metal Guru. Bil je tudi ustanovitelj in direktor Radia L.A.E. (1994–1996), prvega neodvisnega »disidentskega« hrvaškega radia, in Kulturnega centra Lamparna v Labinu (od leta 1998 do danes). Je tudi pobudnik in vodja projekta Underground City XXI, ki predstavlja enega temeljnih dolgoročnih projektov in hkrati osnovno poslanstvo organizacije L.A.E. ter danes velja za »milenijski« projekt mesta Labin in Istre. Je ustanovitelj in direktor Bienala industrijske umetnosti (IAB). Pilotna edicija IAB je bila predstavljena leta 2014, nato pa so ji sledile redne edicije v letih 2016, 2018 in 2020, četrta pa bo potekala v septembru oziroma oktobru 2022. S skupino Metal Guru in organizacijo L.A.E. se je predstavil na nekaterih vodilnih mednarodnih kulturnih festivalih in dogodkih (Evropska prestolnica kulture 1994, 1996, 2000; EXPO '98 itd.) ter večjih skupinskih razstavah evropske sodobne umetnosti (Kri in med (Blood and Honey) avtorja H. Szeemanna, Umetnost kot plod skupinskega dela (Art as Teamwork) avtorja MP Damianija idr.).
V svoji predstavitvi Dean Zahtila govori o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti najstarejše neprofitne organizacije na Hrvaškem Labin Art Express XXI (L.A.E. XXI). L.A.E. že trideset let orje ledino na področju partnerstva civilne družbe in javnosti v Istri ter tako ustvarja inovativno platformo, ki omogoča inovativno in kritično naslavljanje družbenih izzivov prek sodobnih umetniških praks. Organizacija ima svoj sedež v opuščenem rudniku premoga v Labinu (Lamparna) in si prizadeva varovati ter na ustvarjalne načine predstavljati edinstveno industrijsko izročilo te regije. Lamparna je sedež Bienala industrijske umetnosti (IAB), ki je tudi glavna tema te prezentacije. Navdih za nastanek bienala IAB so njegovi ustvarjalci črpali iz industrijskega izročila in krajine Labina in njegove širše okolice (Raša, Pulj, Reka) ter iz kompleksnega ekonomskega in socialnega zakulisja (tj. ekonomske tranzicije po koncu socializma). Dean preiskuje zgodovino IAB-ja od njegove pilotne edicije leta 2014 do aktualne edicije, ki bo odprla vrata v prihajajočem septembru. Festival preiskuje koncept »industrijskega« v vseh umetniških disciplinah (glasbena umetnost, vizualna umetnost, umetnost novih medijev, uprizoritvene umetnosti) in na njem so se predstavili že mnogi mednarodni umetniki, kot so Matthew Barney, Godfrey Reggio, Stefania Strouza, Laibach, Jasmina Cibic, Dan Perjovschi in številni drugi. Dean v svoji predstavitvi spregovori o preteklih edicijah in tudi nekaj o načrtih za letošnjo ter o tem, da bodo prihodnje postavljene deloma pod zemljo, v predorih L.A.E.-jevega osnovnega projekta Underground City XXI.
http://www.industrialartbiennale.eu
https://www.facebook.com/industrialartbiennial/
http://lae.hr
https://www.facebook.com/LabinArtExpressXXI/
Raziskovalni laboratorij DDTlab deluje na področju kibernetike, virtualizacije, BCI sistemov in robotike. Laboratorij omogoča regionalno, nacionalno in mednarodno povezljivost. V okviru družbenih inovacij za pametne tovarne se skozi robotizacijo postavljajo zahteve za humanizacijo tehnologije. Robotizacija predstavlja eno izmed ključnih vej napredka na začetku 21. stoletja. Razvoj gre v smer vse večje avtonomnosti, fleksibilnosti in trajnosti. Tako sodoben »stroj« ni namenjen samo mehanskemu izvrševanju ene same funkcije, temveč postaja vse bolj samostojen akter, namenjen reševanju kompleksnih problemov, pred katere je postavljen posameznik, gospodarstvo, družba in človeštvo. Razvoj robotike je tako v resnici vse bolj razvoj vmesnikov med človekom in robotom, umetno inteligenco.
Spoznavanje robotov NAO in robotske roke Yaskawa. Predstavitev delovanja in programske opreme robotov. Spoznavanje dela s krmilnikom robotske roke Yaskawa. Izobraževalni program kreativne robotike podaja znanje s tehničnega, pa tudi s humanističnega in umetniškega vidika. Namen tovrstnega izobraževanja je spodbuditi mlade, da o uporabi robotov v družbi razmišljajo izven ustaljenih okvirjev. Z modulom kreativne robotike želimo seznanjati z robotiko in jo približevati širši javnosti na ustvarjalen in inovativen način. Spoznajte Evo in Yaskija!
V okviru humanizacije tehnologij predstavljamo in razvijamo nove aplikacije za robotiko. Tako smo v času 2020/21 ustvarili osebnost in značaj humanoidnega robota NAO. Takšnih robotov je v Sloveniji in v svetu veliko, da pa bi bil naš robot nekaj posebnega, smo zanj začeli graditi osebnost in značaj. Prvi korak je bil, da smo robota personalizirali in ga poimenovali Eva. Robotka Eva je postala prava senzacija DDTLab-a. Sedaj redno izvaja svoj program kreativnih komunikacij tako v DDTLab-u, pa tudi kot gostja na raznovrstnih nastopih in konferencah. Svoja doživetja Eva redno objavlja na svojem Facebook profilu in YouTube kanalu. Robotka Eva je inovativen in ustvarjalen pristop k informiranju in poučevanju o robotiki, kar je prepoznala tudi Gospodarska zbornica Slovenije, ki je robotko Evo nagradila z srebrnim regionalnim priznanjem za inovacijo 2021. Eva pa se je uvrstila tudi v izbor “Best of 2020 with Nao and Pepper” podjetja SoftBank.
Projekt Yaski je nastal v sodelovanju z vodilnim podjetjem za industrijsko robotiko Yaskawa. Gre za unikaten prenos tehnologije iz industrijskega na družbeno področje, ki repetitivni robotski roki vnaša vrlino humanosti. Uporabnik ima možnost spoznavati industrijsko robotiko s ustvarjalnimi, umetniškimi in inovativnimi aplikacijami, ki demonstrirajo širšo uporabnost industrijske robotike (načelo „out of the box“). Robotka Eva talacija Eva the robot Yaski - kreativna industrijska robotika Yaski – creative industrial robotics NASLOV / 03 (PARoboti so vse bolj navzoči v naših življenjih in seznanjanje z robotiko je danes nujno. Mladostniki in tudi širša javnost imajo malo možnosti, da bi se seznanili z dosežki robotike, zato z našimi demonstracijami inovativnih pristopov k industrijski robotiki omogočamo širjenje tovrstnega znanja. Namen predstavljanja industrijske robotike je spodbuditi širšo javnost, da v zvezi z rabo robotov v naši družbi razmišlja izven ustaljenih okvirjev. Sodelujemo tudi s šolarji, ki jim omogočamo, da lahko razvijajo in raziskujejo robotiko skupaj z nami in se tako v okviru praktičnega dela izobražujejo v DDTLab-u.
Rehabilitacijski prototip NeuroYaski je nastal v sodelovanju s podjetjem za industrijsko robotiko Yaskawa. Sestavljen je iz posameznih komponent, ki združene poskrbijo za izjemno uporabniško izkušnjo. Pri projektu gre za unikaten prenos tehnologije z industrijskega na družbeno področje, kar repetitivni robotski roki vnese vrlino humanosti. Uporabnik upravlja Yaskawino robotsko roko MotoMini preko možgansko-računalniškega vmesnika (BCI), kar mu omogoča, da robotsko roko krmili neposredno z mislimi. NeuroYaski je prejemnik Regionalnega srebrnega priznanja za inovacijo 2021 pri Gospodarski zbornici Slovenije.
NeuroFly simulator je pilotni projekt raziskovalnega laboratorija DDTLab in letalskega podjetja AFormX. Cilj projekta je združitev VR letalskega simulatorja z možganskim računalniškim vmesnikom, ki omogoča neposredno komunikacijo med uporabnikovimi možgani in simulatorjem ter s tem neposredno usmerjanje letalnika v simulaciji. Uporabnik upravlja NeuroFly letalnik z možgansko-računalniškim vmesnikom (ang. BCI - Brain Computer Interface). To je zmogljiv računalniški sistem, ki omogoča direktno komunikacijo med možgani in napravo, ki jo želimo krmiliti ali upravljati. S projektom NeuroFly nam je uspelo povezati tehnologijo BCI z napredno tehnologijo simulatorjev letenja. Razvili smo krmilo in protokol, ki nam omogočata upravljati letalnik v simulatorju zgolj z močjo naših misli. Tako lahko prostoročno izbiramo smer letenja. Oblikovali smo tudi svojo tipkovnico, ki vsebuje znake, s katerimi lahko upravljamo letenje letalnika v simulaciji. Uporabili smo metodo prikazovanja človeških obrazov, ki olajša izbiranje z mislimi, saj so človeški možgani dobri v prepoznavanju obrazov in imajo celo možganski center, ki je namenjen le tej nalogi. Projekt NeuroFly smo premierno predstavili na festivalu novomedijske kulture Speculum Artium 2020 v Trbovljah, v oktobru 2021 pa tudi na svetovni razstavi EXPO 2021 v Dubaju. NeuroFly je prejemnik regionalnega bronastega priznanja za inovacijo 2021 pri Gospodarski zbornici Slovenije.
Marko Lük je v kombinacijo izobraževanja in kulture vpleten že od leta 2010, ko je kot prodekan za študentska vprašanja na mariborski Filozofski fakulteti skrbel za obštudijske dejavnosti, leta 2012 pa prejel tudi listino Univerze v Mariboru za pomembne kulturne dosežke. Diplomirani profesor slovenščine je ves čas delovanja na Univerzi v Mariboru skrbel tudi za pestro elektronsko glasbeno dogajanje v Mariboru in v KID Alphawave združil nekatere najvidnejše mlajše predstavnike mariborske elektronike. Od leta 2007, odkar je društvo aktivno, je pomagal tudi pri razvoju treh glasbenih založb, organiziral več kot sto glasbenih dogodkov in sodeloval domala z vsemi mladinskimi in kulturnimi institucijami v Mariboru. Zadnja tri leta ob projektu Deconstructor, kjer v obliki live acta glasbo v živo izvaja s pomočjo hardverskih glasbenih mašin, deluje tudi kot vodja in mentor Šole glasbene produkcije Alphawave in mentor DJ šole, redno izvaja in vodi delavnice risanja zvoka v vinilno ploščo za mariborske osnovnošolce ter v okviru projekta konS.Platforma deluje kot vodja vozlišča Inkubator, kjer organizira in koordinira izvajanje ter vodi ekipo razvijalcev intermedijskih delavnic.
Deconstructor je projekt, v katerem Marko Lük z uporabo sintetizatorjev, ritem mašin, sekvencerjev in efektorjev v živo kot live act performance ustvarja raznolike zvočne slike. V osnovi je osredotočen na umazan in surov zven industrijsko profiliranega tehna, a se dobro znajde tudi v globinah podmorniških drone zvokov, nepredvidljivih hipnotičnih zvočnih meglic, pa tudi na površini bolj melodičnih in lahkotnejših elektro zvokov.
Ustanovitelja Michal Rynia in Nastja Bremec Rynia
Zavod MN Produkcija je v osnovi registriran za umetniško ustvarjanje in je tesno vpet v lokalno kulturno-umetniško okolje ter bistveno prispeva k raznovrstnosti umetniškega ustvarjanja na področju uprizoritvene umetnosti znotraj njega in širše. Obenem je z vsakoletnim ustvarjanjem odmevnih celovečernih plesnih predstav in umetniških plesnih filmov uveljavljen tudi v mednarodnem prostoru.
Z oblikovanimi predstavami, ki jih premierno predstavlja na odru SNG Nova Gorica – večinoma nastajajo ob podpori Ministrstva za kulturo Republike Slovenije, Mestne občine Nova Gorica in v sodelovanju s SNG Nova Gorica – gostuje tako v Sloveniji (Cankarjev dom Ljubljana, Kosovelov dom Sežana …) kot v tujini (Italija, Avstrija, Nizozemska, Madžarska, Poljska, Srbija, Hrvaška, ZDA).
Umetniški filmi, ki nastajajo v produkciji zavoda, so pomemben promocijski element tako zavoda kot tudi vseh sodelujočih akterjev. Zagotovo je Zavod MN Produkcija uspeh doživel leta 2020 s sodelovanjem v videospotu priznane K-POP skupine BTS, o čemer so poročali številni svetovni mediji, kot so CNN, Metro, MTV, Rolling Stone in številni drugi.
Za ustanovitelja zavoda je pomembna tudi zmaga na slovitem plesnem festivalu Jacob’s Pillow v ZDA avgusta 2019. Leta 2018 sta Michal in Nastja za dosežke na področju sodobnega plesa prejela občinsko nagrado Mestne občine Nova Gorica in istega leta tudi nagrado Občine Šempeter - Vrtojba.
V okviru zavoda poteka tudi organizirano redno plesno izobraževanje za otroke in mladino. Že nekaj let se odvija v najetih prostorih v EDA centru, ki smo jih uredili in opremili izključno za namen plesnega ustvarjanja in vodenje izobraževalnega programa. Izobraževalni program zavod izvaja vsako šolsko leto in zanj vlada veliko zanimanje med mladimi.
foto: Aljoša Kravanja
Plesalci na interaktiven način sprejemajo impulze iz okolice ter jih pretvorijo v gib. Gib, ki ne pozna meja in je brezčasen. Gib v odnosu z okolico, glasbo in medsebojnimi komunikacijami. Ples je komunikacija brez meja in razumljiva vsem brez slovarja. Je najbolj pristno izražanje človekovega čustvovanja, pojmovanja in razpoloženja. In kaj je sploh lahko še bolj čarobno kot to, da s plesom izrazimo sebe in pri tem ne uporabimo niti ene besede?
Jurij Mušič, rojen leta 2003 v Šempetru pri Gorici, je z igranjem kitare začel pri desetih letih kot samouk. Pred tem se je sicer v glasbeni šoli učil igranja na trobento, vendar se v tem nikoli ni zares našel. Sprva ga je nad kitaro navdušil oče, ki je inštrument uporabljal za spremljavo lastnega petja. Kasneje ga je k učenju v glavnem spodbujala glasba tujih in slovenskih rock skupin. V osnovni šoli se je udejstvoval kot pevec v rock skupini Stara kitara, ki jo je sestavil s sošolci in za katero je tudi prispeval nekaj avtorskih skladb. Ko je sprejel odločitev, da svojo glasbeno pot nadaljuje na srednji glasbeni šoli, se je pričel izpopolnjevati pri profesorju Matjažu Remcu. Po opravljenih sprejemnih izpitih je leta 2018 pričel z šolanjem na Umetniški Gimnaziji glasbene smeri v Kopru pod mentorstvom profesorice Tanje Brecelj Vatovec, kjer sedaj zaključuje 4. letnik. Prvi dve leti izobraževanja v Kopru je posvetil tudi gledališču. Kot član mladinske gledališke skupine Gledališča Koper je namreč prizore velikokrat bogatil s svojimi glasbenimi spremljavami. Maja leta 2021 se je udeležil 50. glasbenega tekmovanja TEMSIG kjer je prejel srebrno plaketo. Udeležil se je tudi mojstrskih tečajev z nekaterimi vidnimi osebnostmi v svetu klasične kitare, kot so: Giulia Balare, Paolo Pegoraro, Lukasz Kuropaczewski in Zoran Dukić. Poleg priprav na maturo se pripravlja tudi na sprejemne izpite na Akademiji za glasbo v Grazu. Študiju kitare želi dodati tudi študij kompozicije. Ukvarja se predvsem s komponiranjem za instrumentalne zasedbe, prva dela je že krstno izvedel na Glasbeni šoli Koper. Njegov mentor je mednarodno priznani slovenski skladatelj Matej Bonin.
Glasbena improvizacija na vizualne podobe
Naslov projekta je parafraza verza iz skladbe Leonarda Cohena z naslovom Anthem. V izvirniku besedo “VOID (praznina)” namreč zamenja beseda “crack (razpoka).” V obeh primerih gre torej za zavračanje popolnosti kot koncepta. To je tudi osrednja tema v letu 2022 nastalega cikla za solo kitaro VOID. Ta se ukvarja z vprašanjem praznine, ki je v vsakem od nas. V treh stavkih je predstavljeno potovanje lirskega subjekta od intelektualističnega iskanja resnice do sprejetja nevednosti. Koncept praznine lahko najdemo tudi v umetnosti sami. Tako kot jezik ima namreč tudi ta svoje omejitve v tem smislu, da ne more v vsej polnosti replicirati izkušnje posameznika. O njej nam lahko da le bolj ali manj abstraktno idejo, ki jo kot gledalci, poslušalci ali bralci dopolnjujemo z lastno domišljijo. Namen projekta je dati tej domišljiji glas ter s tem gledalčevim mislim postaviti zvočno ogledalo, preko improvizacije na osnovi melodičnega in ritmičnega materiala iz cikla VOID.
Polina Polikarpova se je rodila leta 1992 v Harkivu v Ukrajini. Na Državni univerzi za likovno umetnost v Harkivu (KSADA) je zaključila dodiplomski študij umetnostne zgodovine. Trenutno ustvarja kot neodvisna fotografinja v Kijivu in prek oddaljene povezave deluje kot kostumografinja in stilistka za harkivsko gledališče Neft.
Polina Polikarpova predstavlja ukrajinsko gibanje Ukrajinska nova iskrenost (Ukrainian New Sincerity). V svojem delu, ki je zaznamovano z umetniškim vplivom očeta fotografa in matere stilistke, analizira svoje življenjsko izkustvo skozi fotografijo, skozi vizualni medij pa pripoveduje zgodbe, ki na prvi pogled delujejo, kot da nimajo rdeče niti.
Kot umetnica s fotografskim in oblikovalskim ozadjem ustvarja prizorišča in like ter jih postavlja v svoje rojstno mesto Harkiv. Ko je tam še živela, jo je zanimalo področje lokalne provincialne poetike in to, kako se vanj umešča sama. Like, ki jih ustvarja, zaznamujeta plastičnost in videz otročjega, erotičnega in ekstravagantnega – od objektivne ženske seksualnosti do popolnega izbrisa koncepta spola.
Postavitve, ki nastajajo po načelu »tukaj in zdaj«, prav tako zaznamuje značilni slog umetnice; namesto umetnega studijskega okolja raje izbira prostore, v katerih ljudje tudi dejansko prebivajo, in mestne krajine. V svojem značilnem vizualnem izraznem slogu se poigrava s sodobnimi triki in klišeji ter se pri tem ne zmeni za pričakovanja gledalcev. Vse njene fotografije so do neke mere avtobiografske. Polikarpova raje nastavi ogledalo, kot pa da bi se v njem ves čas opazovala.
Od leta 2019 živi in dela v Kijivu, vendar je njeno ustvarjanje še vedno razpeto med obe mesti – Harkiv in Kijiv. Tam črpa navdih ter išče vzporednice med svojim rojstnim krajem in prestolnico. Polikarpova prevzema vlogo opazovalke in tako išče vedno nove lokacije in občuduje zanimive predstavnike tamkajšnjih domačinov. Z diskretnim opazovanjem anonimnih lokacij, bodisi mestnih bodisi vaških okolij, v različnih časih v letu in različnih vremenskih razmerah ustvarja serijo tihih, včasih mističnih ter nadrealističnih krajin.
Moje mesto rado spi. Ko se prebudi, se vrne v svoj grobi vsakodnevni ritem in mu ni mar za radosti. Površinskost in plitvost nadvladujeta vse, kar je povezano z resnično lepoto. Zato sem ustvarila lastno različico mesta na obrobju resničnega mesta, svoje videnje pa sem sestavila iz najboljših fotografij, ki sem jih lahko posnela da bi lahko resničnemu mestu pomagala poiskati harmonijo. Poimenovala sem ga Prikupni geto.
V moji različici mesta so stanovanjski bloki postali velik, žaloben organizem, ki se je razraščal skozi več generacij. Kljub temu so njegovi prebivalci mladi po duši in v svojih srcih ostajajo večni otroci. Kot otroci prebirajo imenitne revije, tiskane na gladkem papirju, in si predstavljajo, da se v njih na glavnih straneh pojavljajo sami. Včasih si sicer želijo biti predmet poželenja, a vendar niso tako voljni, kakor se zdi na prvi pogled. Njihova pomanjkljivost je ljubezen do živobarvnih in ekstravagantnih oblačil ter veselega, skorajda povsem nekoristnega kratkočasenja.
Kameleonsko so se pobarvali v vzorce svojega življenjskega okolja in jim je v veselje, da so se z njim zlili v eno. Ob njih so zveste spremljevalke živali. Najsibo igrača, skulptura, risba ali pa čisto pravi pasji mladiček – prav vsem je skupna radost do življenja. Četudi je Prikupni geto privlačna utopija, ga lahko obišče vsak prebivalec resnične različice mesta in se vanj spet vrne, ko ne zdrži več sivine vsakodnevnega življenja ali otopelosti, ki jo za sabo pustijo raztreščene sanje.
Niklas Roy (1974, Nemčija) in Kati Hyyppä (1976, Finska) sta umetnika,
ki živita v Berlinu in ustvarjata na presečišču umetnosti in
tehnologije. Sestavljata stroje in instalacije, z njimi pa uprizarjata
igrive prizore, v katerih lahko sodeluje javnost. Kati in Niklas pri
delu uporabljata različne materiale – elektroniko, programsko kodo, les,
karton, vezice, lepilo in reciklirane predmete. S svojimi projekti sta
se predstavila na številnih mednarodnih razstavah in festivalih. Ob
umetniškem ustvarjanju organizirata tudi delavnice in sodelujoče učita,
kako ustvariti lastne izume.
https://www.niklasroy.com
http://katihyyppa.com
VEKTORKOLLEKTOR je participativna instalacija, v kateri sodelujoči
rišejo slike z igralno palico. Gre za zabaven ročni viličar, ki ga
premikamo po javni površini in z njim zbiramo podobe (t. i. »vektorje«).
Strojni mehanizem za risanje posnema risalnik iz osemdesetih, ki je bil
obogaten z novo elektroniko in motorji. Z igralno palico z barvastim
flomastrom rišemo risbe na papir, vsaka zaključena risba se oštevilči.
Avtorji lahko svoje analogne risbe na papirju odnesejo domov, zbrani
vektorji pa se v obliki koordinat shranijo in arhivirajo tudi na
spletnem mestu vektorkollektor.com.
Vektorski arhiv je v javni domeni in ga lahko uporabljajo vsi.
VEKTORKOLLEKTOR ima tudi svoj posnetek glasbene podlage v osembitni
obliki (chiptune soundtrack), ki ga je izbral Kokoro, umetnik
iz Chemnitza. Na spletnem mestu VEKTORKOLLEKTOR lahko prisluhnete
glasbeni spremljavi, medtem ko si ogledujete animirane vektorje.
http://vektorkollektor.com
Brane Zorman je skladatelj, intermedijski, zvočni in radijski umetnik, zvočni manipulator, producent; živi v Ljubljani. Zvočna dela komponira za gledališke, plesne in intermedijske dogodke in predstave. Raziskuje možnosti obdelave, prezence, percepcije, umestitve in reinterpretacije zvoka. Z uporabo starih (analognih) in digitalnih tehnologij preči polja glasbenega, večmedijskega in vizualnega prostora. Razvija strategije, tehnike, dinamične in interaktivne interpretacijske module, snema in reinterpretira zvočne krajine ter z uporabo sofisticiranih orodij ustvarja elektronske in akustične zvočne skulpture.
Je kurator in producent projektov ZVO.ČI.TI so.und.ing, ZVO.ČI.TI so.und.ing DUO, CTR series, Hidden Materia I in II, EMS Memory Trackers, Lu-na Mo-on reflect, številnih skladb in instalacij v prostorskem zvoku, posnetkov zvočnih krajin, podcastov in gledaliških predstav. Sodeluje in povezuje se s številnimi domačimi in tujimi radijskimi in zvočnimi umetniki ter kurira razstave zvočne, intermedijske in radijske umetnosti. Je član bioakustične skupine Jata C.
Z Ireno Pivka sta soustanovitelja CONA zavoda za procesiranje sodobne umetnosti, avtorski tandem, kuratorja projekta radioCona in galerije za zvok, bioakustiko in umetnost Steklenik in avtorja performativnih zvočnih sprehodov Hodi mesto, HODI.TI / 2.WALK, Peskovnik in vrtPIOnirk.
zvočni ambisonični dogodek v živo
Brane Zorman izvaja skladbo Duh dreves | Dotik, ki v različnih fazah in intenziteti nastaja dve leti. Posebno pozornost namenja dotiku drevesa; kot obliki skrbi in zavedanja sobivanja z rastlinami in na drugi strani destruktivnemu dotiku okoljskega uničenja.
Duh dreves | Dotik spekulira o zvočni komponenti življenja dreves in prevprašuje preplet posameznega dela rastline s kolonijo organizmov in skupnostjo gozda. Zvočni posnetki dajejo glas življenju drevesa v njegovem letnem in življenjskem ciklu, ki se začne in konča s tišino. Tišino pred spomladanskim pretokom drevesnih sokov in tišino po uničenju zaradi klimatskih sprememb, suše, požarov.
Skladba s posnetimi in obdelanimi zvoki dreves, ki nastajajo tako znotraj samega organizma kot tudi ob dotiku človeka in okolja, ustvarja čustveno in dramatično glasbeno fabulo, nabito z naravnimi in ojačanimi zvoki, ki se energično spajajo in prepletajo. Dinamična večkanalna prostorska postavitev in interpretacija vsrka poslušalca v središče zvočnega dogajanja.
Zvočni dogodek je realiziran v prostorski ambisonični tehnologiji, ki obiskovalcem_kam omogoča intenzivno sonično doživetje vpetosti in obkroženosti z zvokom v prostoru. Umetniku pa dovoljuje, da zvoke v skladbi preko običajnih stereo slušalk prosto premešča in jih manipulira v 360 kotnem sferičnem prostoru.
http://www.steklenik.si/brane-zorman-duh-dreves/
Medpodjetniški izobraževalni center kot temelj svojega delovanja vzpostavlja sodelovalno in vključevalno okolje, to prispeva k celovitemu razvoju posameznika v dobrega in uspešnega strokovnjaka.
Podporno in spodbudno okolje Medpodjetniški izobraževalni center dosega z intenzivnim in nenehnim mreženjem z lokalnim, regionalnim, nacionalnim in mednarodnim okoljem; kar vključuje delodajalce, šole, podporne in razvojne inštitucije ter odločevalce.
Poleg mreženja in stika s trgom dela Medpodjetniški izobraževalni center skrbi za ažurnost o potrebah na trgu dela, sodobnih trendih ter hitro spreminjajočem okolju. Skladno s tem naravnava izbiro in usmeritve ter organizacijo praktičnih usposabljanj, tako za mlade, ki vstopajo na trg dela, kot tudi za odrasle, brezposelne in zaposlene osebe, ki nadgrajujejo svoje znanje in veščine.
Medpodjetniški izobraževalni center pri svojem delovanju spodbuja inovativnost in podjetnost mladih; odpira možnosti za projektno delo in učenje, ponuja delavnice in skrbi za dogodke, kjer prihaja do mreženja z delodajalci. Na ta način mlade opremlja z veščinami za uspešen karierni razvoj, nudi jim karierno svetovanje; za vstop na trg dela ali začetek lastne dejavnosti in podjetja.
Projektno delo mladih je v Medpodjetniškem izobraževalnem centru omogočeno tudi v sodelovanju z delodajalci; tako delo podpira timske pristope, interdisciplinarnost in druge veščine, ki so iskane in cenjene na sodobnem trgu dela. Pri takem načinu dela se mladi neposredno mrežijo s strokovnjaki iz podjetij in pri tem prihaja tudi do dragocene medgeneracijske izmenjave znanj. Medpodjetniški izobraževalni center si s svojim delovanjem prizadeva tudi za spremljanje in izboljševanje procesa praktičnega usposabljanja mladih pri delodajalcu, spodbuja mednarodno mobilnost mladih in učiteljev.
Ključno poslanstvo Medpodjetniški izobraževalni center uresničuje tudi na področju profesionalnega razvoja učiteljev v skladu s sodobnimi smernicami in spremembami na trgu dela; organizira usposabljanja in izobraževanja učiteljev ter praktična usposabljanja učiteljev v podjetjih.
UIL je razvojno, inovativno in učno izdelovalni laboratorij, ki na podlagi mreženja ključnih deležnikov omogoča razvoj inovativnih izdelkov in storitev. Omogočati mora ustvarjalno sodelovanje, odprto komunikacijo, ter mreženje med raznovrstnimi uporabniki.
UIL predstavlja motivacijsko, povezovalno in združevalno središče za mlade (dijake, študente, ostale zainteresirane), podjetja in njihove eksperte, tutorje in učitelje v izobraževalni sferi, podjetniško misleče posameznike ter druge kreativne ljudi. Vsi omenjeni ne bodo skupaj samo delali, temveč tudi delili znanja, izmenjevali izkušnje in iskali priložnosti za nove (skupne) projekte, medsebojno sodelovali, skupaj razvijali svoje ideje in rešitve, ki jih potrebujejo tako podjetja, kot tudi posamezniki za svoj nadaljnji razvoj in konkurenčnost na trgu dela. Eden izmed glavnih ciljev je vzpostaviti pogoje za rast in razvoj posameznikov v timih, da s kreativnostjo, znanjem in izkušnjami in pozitivno naravnano motivacijo odkrijejo v sebi svoje lastne in največje talente. Ti so gonilna sila današnjega globalnega gospodarstva. Na ta način UIL ne bo ustvarjal samo novih idej in morebitnih rešitev za gospodarstvo, temveč bo tudi na različne neformalne načine (preko projektov, mreženja, mednarodnega sodelovanja, izmenjave, izkušenj, delavnic, usposabljanj) oblikoval najboljši kader za trg dela, kot tudi z medsebojnim sodelovanjem delodajalcem omogočil, da aktivno sodelujejo pri oblikovanju svojega najboljšega kadra.
