Svetlobno-zvočna instalacija, 2023
Koprodukcija: festival Svetlobna gverila
Nov projekt avtorske skupine Beam Team temelji na sinhronizirani modulaciji svetlobe in zvoka, ki ob prehajanju skozi prostor, kjer se srečujeta pogleda dveh gledalcev, omogočata svojevrstno čutno izkušnjo, ki se poigrava z gledalčevo percepcijo. Osrednji element postavitve je prostorska kulisa, nekakšen predor, skozi katerega se vsak na svojem koncu motrita gledalca in v katerem se nahaja več ploskev s sferičnimi odprtinami, med katerimi se odvija igra svetlobe, poudarjena z uporabo nekaterih specialnih efektov. Portal skuša zanikati togo linearnost časa in prostora in namesto tega vpeljuje moment cikličnosti – stvarnost prostora se tako v ontološkem smislu spreminja v fluiden poligon neskončnosti, brezčasnosti in celovitosti, kar zamaje gledalčevo izkušnjo bivanja in dojemanja sveta.
Beam Team (Stella Ivšek, Anja Romih, Aleš Zupanc, Črt Trkman) so slovenski multimedijski umetniki, ki raziskujejo področje intermedijske umetnosti, video projekcij in mapiranja, avdiovizualnih instalacij, oblikovanja, video montaže in drugih multimedij. Skupaj so ustvarili dve interaktivni avdiovizualni instalaciji (Platonova telesa, Mreža), ki sta bili predstavljeni na različnih lokalnih in mednarodnih festivalih in razstavah (Svetlobna Gverila, Pixxelpoint, inSonic, Borås Bright Art). Stella Ivšek (1987) in Anja Romih (1991) sta multimedijski umetnici, ki se, poleg večletnega VJ-anja na različnih umetniških festivalih in klubskih dogodkih, ukvarjata z vizualizacijo zvoka, video animacijo, video montažo in odrsko scenografijo. Črt Trkman (1987) je oblikovalec zvoka, tonski mojster in producent elektronske glasbe, ki ustvarja pod psevdonimom Terranigma. Aleš Zupanc (1997) se ukvarja z razvojem elektronskih naprav in strojne programske opreme za vgrajene sisteme.
Lokacija:
Xcenter, Delpinova ulica 20, Nova Gorica
Urnik:
28. 9 – 30. 9 // 18.00 - 22.00
1. 10 // 18.00 - 20.00
2. 10 – 20. 10
ponedeljek - petek: 09.00 – 20.00
sobota: 9.00 – 13.00
nedelja: zaprto
Delavnica
Na delavnici Elektromagnetno mapiranje interjerja v uvodnem delu starostnikom predstavimo pojem in pomen elektromagnetnega (EM) valovanja ter raziskovalno metodo in orodje.
V praktičnem delu delavnice z elektronsko napravo udeleženci/ke delavnice zaznavajo in zajemajo elektromagnetna valovanja naprav, ki se nahajajo v notranjih prostorih doma za starejše. Poleg tipičnih oddajnikov EM valov (računalniki, mobilni telefoni, gospodinjski aparati, električna orodja) bo poudarek na napravah, ki se uporabljajo v medicinske namene (merilniki srčnega utripa in krvnega tlaka, EKG, TENS, elektrostimulatorji mišic ...).
V zaključnem delu udeleženci delavnice pripravijo rezultate. V fizični zemljevid stavbe dodajo fotografije in opise lokacij ter povezavo na zvočni posnetek EM valovanj. Motiviramo jih, da rezultate predstavijo sostanovalcem in širši javnosti.
Povabimo, da se udeleženci delavnice aktivno udeležijo soustvarjanja performansa Ogrinjalo za nevidno in neslišno.
Perfomans, koncert, 2023
Produkcija: R.o.R rezidenčni program, Zavod BridA
Koncert in performans Disonantna sinteza gledalce z zvokom in projekcijo popelje na potovanje skozi preteklost, sedanjost in prihodnost resničnega in namišljenega mesta. Video preoblikuje lokacijsko fotografijo, posnetke z dronom, zvočno skeniranje in arhivske podobe v kompleksne, barvite in hipnotične nove kompozicije. Združuje utopične arhitekturne vizije mesta z zvokom in podobami iz Nove Gorice 21. stoletja ter tako ustvarja novogoriški futurizem.
Sz. Berlin se je predstavil in svoja dela pokazal javnosti na različnih dogodkih, kot so bienale Time Machine, 2. bienale ljudske umetnosti države NSK, Primal Uproar Hamburg, R.o.R. festival Nova Gorica, Bruital Uproar Berlin. Sz. Berlin je s svojim analitičnim pristopom obravnaval različne teme, med drugim zgodovino Vzhodne Nemčije, Jugoslavije, Irske in Nemčije, lotil pa se je tudi tehničnih in arhitekturnih tem, na primer brutalizma in infrastrukture (žerjavi, železnice, tovorni transport). Odprtje njegove prve samostojne razstave Disposizione Schematica pod psevdonimom Sz. Berlin je bilo decembra 2022 v DKC Lamparna.
Svetlobna instalacija, 2018
Koprodukcija: festival Svetlobna gverila
Podpora: Mestna občina Nova Gorica
Na vsebinski ravni lahko v projektu Ribogunci zaznamo odmev aktualne begunske krize, pri čemer je umetnik kot simbol beguncev uporabil pisano jato rib, ki s svojo prostostjo in možnostjo prehajanja po svetovnih morjih predstavljajo njihovo nasprotje. Osrednji poudarek je kljub temu namenjen sami formi in barvi teh skrivnostnih bitij iz purpena: z izrazitim fantazijskim videzom teh organizmov želi avtor, ki svoje početje opisuje kot nekakšno trodimenzionalno gestualno slikarstvo, poudariti predvsem njihovo tujost, drugačnost. Med Ribogunci se pojavljajo bitja različnih amorfnih oblik: karikirajo podobe iz raznih znanstvenofantastičnih filmov, ekspanzivne organizme, iz laboratorijev pobegle viruse … S temi asociacijami nagovarjajo gledalca k razmisleku o lastnem prastrahu pred drugačnostjo.
Matej Bizovičar (1969, Ljubljana) je v letih 1991–1995 študiral slikarstvo na ALUO v Ljubljani. Od leta 1993 ustvarja v ateljeju v Metelkova mestu. Sodeloval je pri gledališču, na radiu Študent, že preko 20 let je vpet v projekt Hostla Celica. Preživlja se tudi z opremljanjem lokalov, turističnih objektov in stanovanjskih prostorov. Izdeluje unikatno pohištvo in je nasploh predan delu z lesom. Na likovnem področju se ob slikarstvu ukvarja tudi s kiparstvom, prostorskimi postavitvami in mozaiki.
Lokacija: Bevkov trg, Nova Gorica
Urnik: 28. 9 – 20. 10 // 18.00 - 01.00
Svetlobno-zvočna instalacija, 2023
Koprodukcija: festival Svetlobna gverila
Podpora: Mestna občina Nova Gorica
Projekt THRESHOLD Manuela Brajnika in Jana Lavriča raziskuje povezave med fizičnim mejnim prostorom in psihološkim mejnim stanjem, ki ga doživimo tik ob prehodu med odtujenostjo in prisotnostjo. Instalacijo sestavlja kontrastno platno, pobarvano s kombinacijo najtemnejšega akrila Black 3.0 ter svetlobno občutljivega pigmenta LIT 2.0. Na drugi strani imamo UV reflektor, ki se aktivira s pomočjo senzorja gibanja. Fenomenološko izkušnjo dodatno popestri vključitev elementa avdio reaktivnosti, ki se sproži ob dotiku določenih območjih instalacije. Silhueta, ki se zariše na platnu ob sprožitvi reflektorja, se postopoma izbriše in tako postane vizualna prispodoba za posameznikovo preteklo stanje ter vzpostavi prostor za refleksijo in zavedanje prisotnosti v svetu.
Manuel Brajnik, rojen leta 1996 v Kopru, je avdio-vizualni umetnik in glasbenik. Končuje dodiplomsko stopnjo študija na smeri Video, animacija in novi mediji na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Z odločno afiniteto do abstrahiranih podob svoja dela največkrat predstavlja v medijih eksperimentalnega videa, filma, prostorskih instalacij ter avdio-vizualnih projekcij. V polju glasbe in umetnosti se trenutno ukvarja s prevpraševanjem odnosa med analognim/fizičnim ter digitalnim/neotipljivim.
Jan Lavrič, rojen leta 2000 v Novem mestu, trenutno živi v Ljubljani, kjer končuje dodiplomski študij programa Video, animacija in novi mediji na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Kot umetnik deluje interdisciplinarno. Najpogosteje se osredotoča na eksperimentalne in abstraktne pristope v umetnosti, tako v digitalnih kot analognih tehnikah. Trenutno ga najbolj zanimajo področja video arta, konceptualne umetnosti in filma, največ v smislu montaže in snemanja, najbolj pa eksperimentalni nepripovedni film. Raziskuje tudi področja kreativnega kodiranja in analogne fotografije.
Lokacija: Podhod pri Xcentru, Delpinova ulica 20, Nova Gorica
Urnik: 28. 9 – 1. 10 // Non stop
Predavanje
Predstavitev projekta izgradnje in postavitve radijskega teleskopa za opazovanje molekule OH, ki ga gradijo v Mirnu v sodelovanju s strokovnjaki z različnih področij. Predavatelj bo prikazal idejne začetke, predstavil, katerim opazovanjem bo namenjen, projektiranje in izdelavo nosilne konstrukcije ter opazovalnega središča.
Mag. Andrej Brešan: Kratek uvod v opazovanje Lune s teleskopom
Kratka predstavitev, kako je Luna nastala in se razvijala, njene glavne značilnosti in zanimivosti ter zakaj je pomembna za nas.
Mag. Andrej Brešan je magistriral na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani s tematiko, ki je zajemala časovno analizo Sončevih izbruhov v različnih radijskih in rentgenskih frekvenčnih pasovih. Od srednješolskih let je član astronomskega društva Fara ob Soči iz sosednje Italije, kjer sodeluje pri popularizaciji znanosti. Zaposlen je kot profesor fizike na zamejskih srednjih šolah v Gorici. V domačem kraju organizira astronomske večere in javna opazovanja s teleskopi. Ukvarja se tudi z ljubiteljsko kulturo in podpiranjem ustvarjalnih dejavnosti mladih.
Performans, 2023
Produkcija: R.o.R festival
Sedemsto štiriinštirideset milijonov šeststo dvainsedemdeset tisoč šeststo sedem celih pet koraka do Meseca
Kaj pa, če nikoli nismo pristali na Mesecu in je bilo vse skupaj ena sama laž?
Že v tistih časih bi bilo s televizijsko tehnologijo in popolno režijo mogoče ustvariti vtis, da pristanek na Mesecu in prvi sprehod po njem potekata v živo. Kakor koli že, menim, da je bil ta dogodek veličasten izraz »moči domišljije«, s katero človek gradi svojo preteklo in prihodnjo zgodovino (in jo bo še naprej).
Da, zares smo šli na Mesec, ampak to smo storili z močjo naše domišljije!
To nebesno telo človeka spremlja že od nekdaj, nastopa kot protagonist tisočerih zgodb, pripovedk, mitov in pesniških del. Sprva ga je temeljito raziskala človeška domišljija, pozneje pa tudi tehnologija in znanost. Slednji nista izničili njegove skrivnostnosti, tiste fascinacije, ki jo v nas in naših dušah vzbuja to mutirano nebesno telo.
Umetnik je sklenil narediti 744.672.607,5 koraka (toliko namreč znaša razdalja, ki ga loči od Meseca), da bi poiskal prvi odtis človeškega stopala na kakem nebesnem telesu, ki ni planet Zemlja.
Salvatore Calì je italijanski umetnik, rojen na Siciliji (Misterbianco, 16. maj 1966). Trenutno živi in dela v italijanski Gorici.
Je konceptualni in interdisciplinarni umetnik, ki je svojo umetniško pot začel kot samouk po zaključku tehničnega in naravoslovnega študija. Začetek njegovega ustvarjanja sega v leto 1987; po desetletnem premoru, v sklopu katerega je raziskoval, študiral in eksperimentiral skupaj z geomanti, šamani in raziskovalci duhovnih znanosti, zlasti z Markom Pogačnikom, umetnikom, zemeljskim terapevtom in soustanoviteljem kolektiva konceptualnih umetnikov OHO v Ljubljani, je leta 2010 začel ponovno ustvarjati.
Fotografija, video in performativna umetnost so glavni mediji, s katerimi izraža svoja razmišljanja o temah, v katerih misticizem, znanost, narava in družbeni diskurz postajajo geste, dejanja in dela, ki so v interakciji z naravno in človeško ekosfero (nevidne raztrganine v tkanini resničnosti). V tem smislu življenje in umetnost trčita skupaj v utopičnem skupnem imenovalcu – zmožnosti spreminjanja naše resničnosti ali vsaj našega dojemanja le-te.
Svetlobna instalacija, 2020
Koprodukcija: festival Svetlobna gverila
Podpora: Mestna občina Nova Gorica
Anima je beseda za dušo. Latinska beseda animatio pa pomeni oživljanje, spodbujanje, navdušenje, živahnost. Instalacija s prižiganjem in ugašanjem svetlobnih teles prepleta različne vire svetlobe in različne materiale, ki svetlobo vpijajo ali odbijajo. Hitro prelivanje te svetlobe predstavlja gibanje – animo. Tako se življenje/gibanje kaže kot skupek svetlob in materialov.
Ob razmišljanju o petih elementih sva prišla do ugotovitve, da skupek primarnih elementov tvori pogoje za življenje. Da bi prikazala nekaj živega, sva se usmerila v animacijo. Hitro prelivajoča se svetloba namreč ustvarja iluzijo gibanja in objektu vlije neke vrste dušo/animo. Objekt tako na nek način oživi. /L. Vidmar & M. Čeh/
Marko Čeh deluje kot gledališki in radijski režiser. Po končani gimnaziji na Ptuju je študiral gledališko režijo na AGRFT. V zadnjih desetih letih je realiziral samostojne režije v številnih institucionalnih gledališčih kot tudi na svobodni sceni. Ukvarjal se je tudi s scenografijo in oblikovanjem luči; kot eden izmed soavtorjev projekta Soap Opera (Svetlobna gverila, 2019) pa se vedno bolj posveča tudi vizualnim umetnostim.
Leon Vidmar je diplomiral na ALUO v Ljubljani. Z zaključnim delom, kratkim animiranim filmom (Ne)strpnost, v katerem je bil hkrati scenarist, režiser, scenograf in animator, se je širši javnosti prvič predstavil na festivalu Balkanima (2010), kasneje pa še na mednarodnem festivalu Animateka (2010). Dodatna znanja si je pridobil s študentsko izmenjavo na Akademiji likovnih umetnosti na Poljskem, Šoli uličnega gledališča (ŠUGLA) v Ljubljani in šoli performativnih umetnosti Performers House na Danskem. Kot animator med drugim sodeluje tudi s Koljo Saksida in Špelo Čadež.
Lokacija: Park pri avtobusni postaji, Nova Gorica
Urnik: 28. 9 – 20. 10 // 18.00 - 1.00
Predavanje
Predavanje o raziskavah, s katerimi se ukvarjajo v Centru za astrofiziko in kozmologijo UNG: eksplozije supernov, plimska raztrganja zvezd v bližini črnih lukenj, temna snov in visokoenergijski kozmični delci. Kratka predstavitev mednarodne astrofizikalne kolaboracije, v kateri sodelujejo, in pedagoškega projekta slovenskega teleskopa za študente in dijake GoChile.
Andreja Gomboc je redna profesorica za astronomijo na Fakulteti za naravoslovje in raziskovalka v Centru za astrofiziko in kozmologijo na Univerzi v Novi Gorici. Proučuje plimska raztrganja zvezd v bližini črnih lukenj, izbruhe sevanja gama in dogodke gravitacijskih valov. Je članica več mednarodnih kolaboracij (Vera Rubin Observatory LSST, ENGRAVE, Gaia), prejemnica Zoisovega priznanja, organizatorka prvega simpozija Mednarodne astronomske zveze v Sloveniji in razstave Od Zemlje do vesolja v Tivoliju ter urednica spletne strani Portal v vesolje. Od leta 2018 piše redne kolumne za časopis Delo.
Instalacija, 2016
Muzej Meseca (Museum of the Moon) je zlitje podob Meseca, mesečine in prostorsko-zvočne kompozicije izpod peresa skladatelja Dana Jonesa, prejemnika nagrade BAFTA in priznanja Ivorja Novella. Vsako uprizoritev na novem prizorišču spremlja tudi poseben niz z mesečino navdahnjenih dogodkov.
Maketo Meseca, ki ima premer sedmih metrov, krasijo podrobni Nasini posnetki površja Meseca z ločljivostjo 120 dpi. Izdelana je v približnem merilu 1 : 500.000, tako vsak centimeter notranje osvetljene okrogle skulpture predstavlja 5 km površine Meseca.
Človeštvo od Meseca že od nekdaj črpa navdih, deluje kot kulturno ogledalo družbe, saj odseva ideje in prepričanja vseh ljudi po svetu. Skozi stoletja so ljudje temu nebesnemu telesu pripisovali božanske lastnosti in ga opisovali kot planet. Služil je kot časomer, koledar in vir svetlobe pri nočni plovbi. Skozi zgodovino je bil kot navdih umetnikom, pesnikom, znanstvenikom, pisateljem in glasbenikom po vsem svetu. Čarobna mesečina polne lune, elegantni polmesec, ki sledi sončnemu zahodu, skrivnostnost temne strani Meseca – vse to v nas vzbuja strast in željo po raziskovanju. V različnih svetovnih kulturah najdemo zgodovinske, kulturne, znanstvene in verske povezave z Mesecem. Pa vendar nas kljub vsem tem razlikam Mesec nekako združuje.
Luke Jerram v svoji multidisciplinarni praksi ustvarja skulpture, instalacije in projekte žive umetnosti. Živi v Veliki Britaniji, od leta 1997 pa deluje mednarodno in v tem času je ustvaril številne izjemne umetniške projekte, ki navdušujejo občinstva po vsem svetu. Samo v letu 2022 je nastopil na 104 razstavah v 25 različnih državah, njegova dela pa si je ogledalo več kot dva milijona obiskovalcev. Poleg gostujočih instalacij so Lukova dela uvrščena v več kot 50 stalnih zbirk po svetu, med drugim jih najdemo tudi v slovitem Metropolitanskem muzeju v New Yorku in londonski zbirki Wellcome.
Luke Jerram je prejemnik častnih doktoratov Univerze v Bristolu (2020) in Univerze v Gloucestershiru (2022). Leta 2020 je postal tudi častni član akademije RWA in član Kraljevega astronomskega društva. Leta 2019 je ustanovil in zagotovil sredstva za sklad Dreamtime Fellowship za pomoč novim diplomantom v svojem rojstnem mestu Bristol ter za Umetniški sklad za bristolske šole (Bristol Schools Arts Fund), ki pomaga srednjim šolam, ki so jih prizadeli varčevalni ukrepi.
Lokacija: Bevkov trg, Nova Gorica
Urnik: 28. 9 – 1. 10 // Non stop
Interaktivna svetlobno-zvočna instalacija, 2023
Podpora: Mestna občina Nova Gorica
Hanno Kautz se v tem delu umetniško-diskurzivno ukvarja z vprašanji o obravnavi fizičnega dotika v dobi po pandemiji koronavirusne bolezni. V času pandemije je bil odsvetovan sleherni stik s kožo in se mu je bilo treba za vsako ceno izogibati, saj je koža kot največji človeški organ ne le pomemben čutilni organ, temveč tudi vstopna točka za nevarne patogene.
V razstavljeni eksperimentalni postavitvi se človeška telesa pretvorijo v glasbila, stik kože s kožo pa je celo izrecno zaželen. Spremembe električne napetosti na površju kože, ki jih povzroči dotik, se pretvorijo v zvoke. Ti zvoki uravnavajo intenzivnost in barvitost svetlobnih paličic, ki so ovite v membrano, izdelano iz kože (lubja) zimzelenega volčina (lat. daphne alpina).
Za tiste bolj previdne je na voljo tudi pandemična različica, pri kateri se med posameznimi dotiki uporabljajo razkužila. Ljudje se lahko sami odločijo in ugotavljajo razlike.
Obiskovalce umetnik povabi, da eksperimentirajo in aktivno sooblikujejo zvočno in vizualno podobo instalacije. »Radost dotika« kot imerzivno umetniško delo želi ustvariti prostor neverbalnega pogovora, znotraj katerega nastaja dialog med obiskovalci, prostorom, svetlobo in zvoki. Ljudje so obenem sestavni del umetniškega dela, igralci, ustvarjalci, gledalci in poslušalci.
Hanno Kautz, rojen leta 1970, živi in dela v Celovcu. Študiral je arhitekturo na Tehnični univerzi na Dunaju in diplomiral z diplomsko nalogo z naslovom Svetloba v umetnosti in arhitekturi. Svetloba je pogosto tudi material, s katerim raziskuje prostore in razmišlja o perečih družbenih tematikah.
Njegov raznoliki ustvarjalni opus vključuje slikarstvo, grafiko, scenografijo, svetlobne instalacije, stavbno umetnost in umetnost v javnih prostorih. Kautz je član združenja Kunstverein Kärnten in član upravnega odbora umetniškega združenja Lendhauer.
www.lendhafen.at www.hannokautz.com
Lokacija:
Prostori nekdanje Alpine, Xcenter, Nova Gorica
Urnik:
28. 9 – 30. 9 // 18.00 - 22.00
1. 10 // 18.00 - 20.00
Plesna predstava, 2023
Človeško domišljijo so vedno burile ideje o življenju izven tu in zdaj, izven tega sveta, nad možnostmi običajnega bivanja. Kako preseči samega sebe, omejitve človeškega telesa in uma, omejitve našega planeta. Potovati na druge svetove, srečati se z drugimi inteligencami, ki morda nekje obstajajo. Nekoč je človek poskušal vzpostavljati stik z življenjem izven sebe z magijskimi in religioznimi običaji, nato z znanostjo, poskusil je potovati na luno, danes pa poskuša z raziskovanjem umetne inteligence, ki naj bi dokončno presegla človeški um. Kaj nam prinaša prihodnost, je seveda negotovo, gotovo pa je, da bo človek vztrajal na svoji poti širjenja zavedanja in spoznavanja sveta ter odkrival svetove, ki so mu bili doslej neznani in raziskoval meje dosegljivega in možnega.
MN Dance Company – mednarodni plesni ansambel, ki je del EPK GO! 2025, je s to predstavo premierno nastopil v SNG Nova Gorica, 4. junija 2023. Predstava je gostovala tudi v Veszpremu – Madžarska, v sklopu njihoveg programa Interurbán 202
Produkcija: Zavod MN Produkcija Nova Gorica
Predstava je nastala v sodelovanju z Zavodom GO! 2025 in SNG Nova Gorica.
Uprizoritev je del projekta EPK GO! 2025 Brezmejno telo.
Koreografa: Michal Rynia, Nastja Bremec Rynia
Dramaturška svetovalka: Ana Kržišnik Blažica
Avtorica glasbe: Mateja Starič
Violončelist: Klemen Hvala
Oblikovalca kostuma in posebnih efektov: Gorazd Prinčič, Robert Žiković
Oblikovalec svetlobe: Matjaž Bajc
Oblikovalec zvoka: Stojan Nemec / Matej Čelik
Fotograf: Aljoša Kravanja
Plesalci: Nastja Bremec Rynia, Noemi Capuano, Eri Nishibara, Michal Rynia, Pere Sansaloni Servera, Luka Vodopivec
Človeško domišljijo so vedno burile ideje o življenju izven tu in zdaj, izven tega sveta, nad možnostmi običajnega bivanja. Kako preseči samega sebe, omejitve človeškega telesa in uma, omejitve našega planeta. Potovati na druge svetove, srečati se z drugimi inteligencami, ki morda nekje obstajajo. Nekoč je človek poskušal vzpostavljati stik z življenjem izven sebe z magijskimi in religioznimi običaji, nato z znanostjo, poskusil je potovati na luno, danes pa poskuša z raziskovanjem umetne inteligence, ki naj bi dokončno presegla človeški um. Kaj nam prinaša prihodnost, je seveda negotovo, gotovo pa je, da bo človek vztrajal na svoji poti širjenja zavedanja in spoznavanja sveta ter odkrival svetove, ki so mu bili doslej neznani in raziskoval meje dosegljivega in možnega.
MN Dance Company – mednarodni plesni ansambel, ki je del EPK GO! 2025, je s to predstavo premierno nastopil v SNG Nova Gorica, 4. junija 2023. Predstava je gostovala tudi v Veszpremu – Madžarska, v sklopu njihovega programa Interurbán 2023.
za ultravijolično svetlobo na površini, občutljivi na osvetlitev, 2020
Pri delu Black Light ultravijolični del laserske svetlobe pusti prehodno sled na namenskem fotografskem platnu. V nasprotju z izredno hitrimi, a natančnimi laserskimi gibi se na platnu čisto počasi izrisujejo filigranske strukture, ki spominjajo na mesta, gozdove, nenavadne strukture z drugih svetov. Včasih se preprosto igram z nalaganjem različnih plasti. Black Light je živa kontemplativna predstava, v kateri se čas upočasni in zoperstavi vrtoglavi naglici sodobnega časa. Tako kot v večini mojih novejših del zvok daje dražljaj, s katerim se laserski žarek pomika naprej v sinestetičnem in sinhronem diskurzu ter ustvarja posnetek za obiskovalčeve čute. Vsi svetlobni liki v videoposnetku so nastali s pomočjo zvočnih signalov, tako da lahko prav zares ugledamo zvok in zaslišimo svetlobo.
Delo je nastalo po naročilu Festivala HIGHLIGHT (Nizozemska) in je posvečeno Aldu Tambelliniju.
Alberto Novello / JesterN ustvarja z najdenimi ali nenamensko uporabljenimi napravami ter tako raziskuje povezave med svetlobo in zvokom. Iz raziskovanja nastajajo kontemplativne instalacije in performansi. Reciklira in spreminja funkcije analognih pripomočkov iz naše preteklosti: osciloskope, prve igralne konzole, analogne videomešalnike in laserje. Privlačijo ga njihove omejitve in izrazite »osebnosti«: fluidni premiki laserskega žarka, živahne barve, neskončna ločljivost, neomejena frekvenca sličic in estetika linij. S temi pozabljenimi napravami občinstvu predstavi estetske razlike med vseprisotnimi digitalnimi projekcijami in naravno živahnostjo analognih žarkov ter ga v retrospektivi tehnologizacije spodbudi k razmisleku o družbenopolitičnem vplivu tehnologije: kaj nam pomeni »staro« in kakšno vrednost nam zares prinaša »novo«.
Njegova dela so bila predstavljena na številnih prizoriščih, med drugim: Center Pompidou, Muzej kraljice Sofije v Madridu, Dance Event v Amsterdamu, Beneški bienale, Festival računalniške glasbe v New Yorku, Bozar v Bruslju, Bienale BOA v Portu, Festival Rewire v Haagu, Center sodobne umetnosti v Glasgowu, Dom Moskva, Mednarodni glasbeni festival v Seulu, Akademija lepih umetnosti v Rimu. Izdal je tudi plošče pri založbah Staalplat, Bowindo, Elli Records, Dobialabel, Setoladimaiale, Ante-Rasa in Creative Sources.
Analogna svetlobna instalacija za Novo Gorico, 2023
Produkcija: Festival R.o.R
Umetnica svoje delo pojmuje kot svetlobno grafiko: svetloba je osnovni gradnik, s katerim izraža in posreduje svoje vizualizirane misli. Kot pravi sama, operira predvsem z metaforami in znaki, pri čemer je njena naloga predvsem ta, da občinstvu posreduje nevidne pomene, ki se razpirajo izza površine vizualnega. V Novi Gorici se predstavlja z zanjo značilnim orodjem – z grafoskopi, s pomočjo katerih ustvarja hipne vizualizirane podobe monumentalnih dimenzij. V živo pred občinstvom bo avtorica ustvarila velikansko fresko, ki z izjemno živahno barvno skalo in z eklektičnim naborom slikovitih podob išče ravnotežje na ozkem preseku med vidnim in nevidnim.
Claudia Reh (Echtzeitlich) je umetnica z domicilom v Nemčiji, kjer je zaključila šolanje in kjer vse od druge polovice 90. let deluje kot svobodna umetnica. Pri svojem izrazito interdisciplinarnem delu, ki ostaja zavezano principu analognega, se ukvarja z najrazličnejšimi projekti: ustvarja instalacije, animirane filme in performanse, organizira delavnice, deluje pa tudi kot producentka in organizatorka. S svojimi deli je doslej sodelovala na številnih razstavah in festivalih po vsej Evropi.
Lokacija:
Rusjanov spomenik, Erjavčeva ulica, Nova Gorica
Urnik:
28. 9 – 30. 9 // 18.00 - 22.00
1. 10 // 18.00 - 20.00
Svetlobna instalacija, 2019
Koprodukcija: festival Svetlobna gverila
Podpora: Mestna občina Nova Gorica
Luka Savić pri svojem delu pogosto reinterpretira oziroma komentira dela drugih umetnikov in se po navdih za svoje ustvarjanje zateka v zgodovino umetnosti. Tokrat si je za referenco izbral Marka Pogačnika, slovenskega neoavantgardista, ki se je v kasnejši fazi posvetil raziskovanju ezoteričnih, kozmoloških principov v umetnosti. Savićev projekt je postavljen na eno izmed energijskih točk, ki jih je v prestolnici pred leti markiral Pogačnik: projekt zaznamuje prečenje meja med vidnim in nevidnim, materialnim in duhovnim, nenazadnje pa tudi med različnimi epizodami iz zgodovine umetnosti. Sam motiv stiska rok lahko v tem kontekstu razumemo tudi kot dejanje harmonije, pomenljivo gesto, ki združuje nebo in zemljo.
Luka Savić je dokončal SŠOF na oddelku za grafično oblikovanje, izobraževanje pa nadaljeval na Akademiji za vizualne umetnosti AVA. Po končanem študiju je svojo izobraževalno pot dopolnil na Filozofski fakulteti, kjer je leta 2017 diplomiral na Oddelku za filozofijo. Med leti 2010 in 2017 je deloval kot asistent Mirana Moharja, za tem pa postal partner Arhiva David Gothard, v sklopu katerega je organiziral več dogodkov. Svoje delo je v minulem obdobju med drugim predstavil v sklopu rezidence Mahler and LeWitt Studios v mestu Spoleto v Italiji, na Arte Fiera Polis – BBQ Show v Bolonji in na samostojni razstavi v ljubljanski galeriji DLUL.
Lokacija: Bevkov trg, Nova Gorica
Urnik:28. 9 – 20. 10 // Non stop
Pogovor
Hans-Peter in Peggy v pogovoru pripovedujeta o svoji edinstveni izkušnji, ki sta jo doživela kot zadnja znana »begunca, ki sta pobegnila prek Berlinskega zida«. Avgusta 1989 sta Hans-Peter in njegova sedemletna hčerka Peggy v prtljažniku ameriškega vojaka nezakonito prečkala znamenito kontrolno točko Charlie.
Hans-Peter Spitzner je izučen delavec, ki je pozneje postal inženir in učitelj. Njegova pot se je začela leta 1954, ko je blestel v šoli in uspešno opravil vajeništvo za tkalca. Študiral je na Tehnični univerzi v Dresdnu in pozneje postal učitelj na poklicni šoli. Leta 1982 se mu je rodila hčerka Peggy.
Leta 1989 sta Peter in Peggy pobegnila iz Nemške demokratične republike in našla zatočišče v Berlinu, nato pa se preselila v Idar-Oberstein v Zahodni Nemčiji. Leta 1992 se je vrnil v Chemnitz in postal učitelj na poklicni šoli za državno upravo. Peter je študiral politologijo, napisal knjigo in postal navdih za animirani dokumentarni film o njegovem potovanju z naslovom Der Entschluss (Odločitev).
Po upokojitvi leta 2022 se je kot učitelj podal na novo pustolovščino kot turistični vodnik pri podjetju Lang ReisenSchwarzenberg. Petrovo življenje je zgodba o predanosti, učenju in navdihovanju drugih ljudi, s katerimi se je srečal na svoji izjemni poti.
Peggy Spitzner, rojena 17. maja 1982 v Karl-Marx-Stadtu na Saškem v Nemški demokratični republiki, ima za seboj izjemno življenjsko pot. Potem ko je leta 1989 z družino pobegnila v Zahodno Nemčijo in obiskovala devet različnih šol, se je posvetila študiju in umetnosti. Diplomirala je iz fotografije in prevajanja, o njenih raznovrstnih talentih pa priča njeno delo kot svobodna umetnica, urednica in kustosinja. Pri ustvarjalnem delu se osredotoča na modo, slikarstvo in instalacijo, svoje ideje pa posreduje na delavnicah. Z umetniškim kolektivom PAY ustvarja instalacije, ki spodbujajo razmišljanje in so bile predstavljene na priznanih mednarodnih umetniških festivalih. Poleg tega od leta 2016 vodi tudi trgovino Nascent Delight s pristno vintage modo.
Vokalno-instrumentalna skupina Sanje s kitaro deluje kot sekcija v okviru Kulturnega društva Sanje v Novi Gorici. Ustanovljena je bila pred desetimi leti. Skupina aktivno sodeluje na raznih prireditvah v okviru društva kakor tudi izven, tako doma kot v tujini. Njen odmevnejši nastop je bil v Cankarjevem domu na povabilo Urada vlade za Slovence v zamejstvu in po svetu, ki je praznoval 25-letnico delovanja. Lansko leto je bila skupina izbrana za predstavitev Slovenije na Irskem v okviru programa Erasmus. Letos v oktobru je povabljena na Madžarsko, kjer bo sodelovala na Slovenskem dnevu v Budimpešti. Vse od začetka, s kratkim premorom, skupino strokovno vodi prof. kitare Eva Slokar.
Virtualni svet za VRChat, 2023
Koprodukcija: KIBLA
ULTRAMONO FlowerLab povezuje dinamični svet virtualne resničnosti s tehnoglasbo ter nas popelje na razburljiv safari z elementi znanstvene fantastike, obogatene resničnosti in cyberpunka. Tu se resnično zlije z digitalnim, meje domišljije se zabrišejo in čaka vas čisto prava potopitvena izkušnja.
ULTRAMONO ART + RAVE v FlowerLabu ni le glasbeni dogodek, temveč doživljajska znanstvenofantastična umetniška igra v živo, trip, uganka in odprta knjiga, ki vas vabi k raziskovanju fantazije in plasti resničnosti. FlowerLab je prava potopitvena odiseja, v kateri cvetijo virtualna razmerja, viralna glasba pa se širi skozi prostranost digitalnega kozmosa. Prvinski ritmi, ki odzvanjajo globoko v nas, nas vodijo v začasne prostore svobode, kjer resnično in neresnično postaneta eno.
Na poti te živahne pripovedi boste srečali nanoorganizme in duhovne avatarje, živa bitja, ki se porajajo iz samega bistva podatkov. Iz hipnotičnega toka podatkov na površje prižuborita strast in veselje, iz njiju pa nastajajo organizmi, ki živijo v razpokah med šumom, motnjami in kompleksnimi izračuni za omogočanje dostopa.
Avdiovizualno delo, 2023
Koprodukcija: KIBLA
Enost 一体 bo predstavljena kot avdiovizualno umetniško delo. Z Enostjo 一体 se potopimo v neznano, sprejmemo fantazijo in se podamo na transformativno potovanje, medtem ko poslušamo odmeve mehanske duše. V svojem delu avtorica prevprašuje čustveno plat stalne prepletenosti odnosov med ljudmi in orodji, ki jih ti izdelujejo. To so sanje o razširitvah našega bitja, s katerimi se nadejamo ujeti več tistega, po čemer hrepenimo – več svobode, več samoizboljšave –, ustvariti svoje dvojnike, ki presegajo vsa naša pričakovanja. Naša tehnologija sanjaštva, ki nas razume in pomirja, nam vedno postreže z nasveti in odgovori, prežene osamljenost in nas potiska naprej.
Avdiovizualno delo, 2023
Koprodukcija: KIBLA
Pri delu Cvetličarji 1/Cvetličarji 3 gledalec skozi virtualna okna za hip uzre slikovite prizore iz življenja skrivnostnih Cvetličarjev in Farmacevtov, namišljeno-resničnih prebivalcev in ustanoviteljev skrivnostnega FlowerLaba. V tej nenehno razvijajoči se pripovedi se resničnost prepleta s fantazijo, mi pa se sprašujemo, kaj je zares človeško in kaj se skriva onkraj fizične materije.
Tanja Vujinović je mednarodno uveljavljena avdiovizualna umetnica, ki ustvarja digitalne svetove in elektronsko glasbo v svetu umetnosti od sredine 90-ih. V zadnjih letih je začela tudi objavljati lastne tehno komade in DJ-ati. Z uporabo številnih novo-medijskih orodij je postala vizualna umetnica in skladateljica zvočne pokrajine. Ustvarja konceptualne hibridne projekte kot sfere s med seboj povezanimi elementi. Ta umetniška dela je pokazala na številnih prestižnih in underground festivalih, muzejih in galerijah po vsem svetu.
V okviru svojega tekočega projekta AvantGarden in preko Inštituta Ultramono, umetniške platforme in studia, ki ga je ustanovila, raziskuje temo rekreacije. Raziskuje tudi ekološke teme s povezovanjem umetnosti in znanosti. Osrednji del njenega dela so njene skoraj abstraktne skulpture Proto-stroji s posebnimi funkcijami ter inspiracija z idejami EAF (Earth analog fields), TAZ (temporary autonomous zones) ter raziskave rave gibanja s sorodnim plesom, utelešenjem v VR ter deljenjem in ustvarjanjem glasbe.
Tanja Vujinović je leta 1999 diplomirala na slikarskem oddelku Fakultete za likovno umetnost v Beogradu, leta 2010 pa je doktorirala s področja filozofije in teorije vizualne kulture na Fakulteti za humanistične študije v Kopru. Kot intermedijska umetnica je od leta 1997 redno razstavljala v številnih galerijah in muzejih po svetu, kot so Muzej sodobne umetnosti v Strasbourgu, Muzej Kunstpalast v Düsseldorfu, Muzej sodobne umetnosti v Denverju, Muzej Kunsthaus v Meranu, Muzej sodobne umetnosti v Istanbulu, Galerija Kapelica v Ljubljani, Muzej fundacije Vasarely v Aix-en-Provence in Künstlerhaus na Dunaju. Njeno delo je bilo predstavljeno tudi na festivalih, vključno z ISEA2009 v Belfastu, Ars Electronica v Linzu, Kinetica Art Fair v Londonu, Spor Festival v Aarhusu, Zeppelin Festival v Barceloni, FILE – Electronic Language International Festival v Sao Paulu in FILE RIO v Riu de Janeiru. Njena dela so vključena v številne mednarodne zbirke, kot so Sinnlos, Globalscreen, Supermono 1, DIVA Station, e-flux video rental (EVR), Sonoscop Archive, Netnoise, CTheory, Borders of net.art in druge.
Lokacija:
Xcenter, Delpinova ulica 20, Nova Gorica
Urnik:
28. 9 – 30. 9 // 18.00 - 22.00
1. 10 // 18.00 - 20.00
Performans, 2023
Ogrinjalo je v interaktivnem intermedijskem performansu metafora za oblačilo kot drugo kožo, ki nas ločuje in hkrati ščiti pred vplivi sonca, ki je največji naravni generator elektromagnetnih (EM) sevanj. Proces umetniškega raziskovanja EM sevanj je izzvalo druženje z osebo, ki zaradi svoje zdravstvene situacije veliko obiskuje fizioterapije, ki so nedvomno pogoj za izboljšanje ali poslabšanje njenih zdravstvenih stanj.
Osrednji interaktivni element performansa je e-tekstilno ogrinjalo, ki obdaja telo performerja. To deluje kot sprejemnik valov iz EM virov in jih nadalje prevaja v območje človeškega zvočnega in vizualnega zaznavanja. V performansu so na delu naravni in umetni EM valovi, ki se z usklajevanjem zvoka in podobe pretvorijo v novo celostno stvaritev. Dogodek vključuje aktivno soudeležbo publike.
Performans je hkrati poklon Soncu, ki se letos približuje vrhuncu enajstletnega cikla EM aktivnosti v katerem se Sončevi poli zamenjajo in takrat ima Sonce največji vpliv na naš planet.
Lavoslava Benčić je intermedijska umetnica, kustosinja in pedagoginja, samozaposlena v kulturi. Zaključila je študij upravljanja medijskih projektov na Univerzi Middlesex v Londonu, podiplomski študij grafičnega oblikovanja na Londonskem kolidžu (UCK) ter magisterij medijskih umetnosti in praks na Akademiji umetnosti Univerze v Novi Gorici. Večina njenih intermedijskih projektov temelji na strojnem učenju, elektronskem tekstilu, videu, grafičnem zvoku, reakciji zvoka na dražljaje in na interakciji z rastlinami. Poznavanje tehnologij in možnosti uporabe le-teh ji omogoča širok spekter delovanja kot pedagoginji in umetnici. Njena dela so bila razstavljena/prikazana več kot stokrat v štiriindvajsetih državah in nagrajena štirinajstkrat.
Tim Bučar je zaključil izobraževanja za profil računalnikar in obiskoval mnoge druge izobraževalne programe (projektno učenje, logistika, podjetništvo, šola pripovedovanja, tečaj za napovedovalca, tehnike v gledališču, ozvočenje prostora ...). Je ustanovitelj in vodja Zavoda za razvoj socialne vključenosti Odprte karte.
Simon Macuh je od leta 2011 samozaposlen v kulturi kot kipar, performer in intermedijski umetnik. Svoje delo gradi na način, da pogosto izhaja iz teorije, ki jo uporabi kot miselno in konceptualno izhodišče in ga nato z umetniškimi postopki prevede v prakso. Večina njegovih del govori o »ekosistemih« kulturnih in naravnih okolij, ki se dogodkovno in procesualno zaprečijo v določeni lokaliteti. Prevladujoča perspektiva pri tem je humanistična, vendar ne antropocentrična. Na ta proces lahko gledamo tudi kot na gradnjo »socialne skulpture«, ki se najpogosteje udejanja v javnem prostoru. Avtor pri tem ves čas med sabo prepleta različne medije ter z njimi eksperimentira v največji možni meri. V zadnjem času se najbolj posveča raziskovanju slušnih fenomenov in poslušanja. Macuh je del umetniških kolektivov, kot so SIVA, Dr. Xenia, Zeleni zvoki.
Predavanje
Predavanje in predstavitev raziskovalnih prizadevanj ljubljanske astrofizikalne skupine od raziskav izbruhov na Soncu prek študija, iz česa so, kje so in kako se gibljejo zvezde v naši Galaksiji, do študija lastnosti najbolj oddaljenih zvezd, galaksij in jat galaksij v mladem vesolju. Pri tem je pomembna tehnologija, ki sega od robotizacije opazovanj do razvoja in uporabe teleskopa James Webb ter inventivnih uporab umetne inteligence. Zgodbo pa lahko pogledamo tudi širše: od užitka v razumevanju sveta okoli sebe do zavedanja lastne majhnosti in hkrati odgovornosti za naš in obenem edini nam dosegljiv naseljivi planet.
Dr. Tomaž Zwitter je astrofizik, ki ga raziskovalno zanima medzvezdni prostor, enojne in dvojne zvezde ter sestava in razvoj naše Galaksije. Te teme študira s spektroskopskimi in fotometričnimi tehnikami. Med letoma 2004 in 2023 je vodil raziskovalni program P1-0188 Astrofizika in fizika atmosfere, ki ga financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. V zadnjih desetih letih je vodil tri projekte, ki jih je financirala Evropska vesoljska agencija. Na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani poučuje predmete opazovalne in zvezdne astrofizike in uvodne astronomske predmete ter je mentor doktorskim študentom. Je aktiven v popularizaciji znanosti, ima pogosta javna predavanja, prevaja Astronomsko sliko dneva in druge materiale, pogosto nastopa v medijih, med drugim pripravlja radijsko oddajo o astronomskih raziskavah v okviru Frekvence X na Valu 202.
Je (so)avtor okoli 240 recenziranih znanstvenih člankov. Njegova dela imajo po bazi NASA ADS (ui.adsabs.harvard.edu) več kot 30.000 čistih citatov, indeks h je enak 67. Od leta 2004 do konca leta 2020 je bil znanstveni direktor kolaboracije RAVE (www.rave-survey.org). Je jedrni član zemeljskih spektroskopskih pregledov neba Galah (www.galah-survey.org) in Gaia-ESO (www.gaia-eso.org). Od leta 2000 aktivno sodeluje v misiji Gaia Evropske vesoljske agencije pri analizi podatkov njenega spektroskopa za meritve radialnih hitrosti.
Projekt je sofinanciran s strani javnega zavoda GO! 2025 - Evropska prestolnica kulture, Nova Gorica.