Circus Lumineszenz: Laserska harfa Q / Laser Harp Q

zvočna/svetlobna/gibalna potopitvena interaktivna instalacija

Laserska harfa Q je interaktivna potopitvena zvočna/svetlobna instalacija; participativni glasbeni instrument, sestavljen iz štirih okvirjev (2 m širine × 2 m višine), ki tvorijo tridimenzionalno kocko, v vsakem okvirju pa je dvanajst navpično poravnanih laserskih žarkov. Če te žarke prekinete s katerim koli delom telesa, se ustvari zvok in vključi niz svetlobnih diod. Vsak okvir je svoj instrument z lastnim zvokom, vsi štirje pa so uglašeni v isti tonaliteti. Obiskovalci lahko postanejo del izkušnje, tako da zaigrajo na enega od teh okvirjev bodisi sami bodisi skupaj z drugimi obiskovalci, ki lahko ustvarjajo melodije na drugih okvirjih. Laserska harfa Q je nenavaden elektronski instrument, ki spodbuja medsebojno sodelovanje za doseganje najboljših rezultatov. Tako se zbližamo z ostalimi in skupaj ustvarjamo v zabavnem vzdušju.

Dr. Andreja Gomboc

Dr. Andreja Gomboc je redna profesorica za astronomijo na Fakulteti za naravoslovje in raziskovalka v Centru za astrofiziko in kozmologijo na Univerzi v Novi Gorici. Proučuje plimska raztrganja zvezd v bližini črnih lukenj, izbruhe sevanja gama in dogodke gravitacijskih valov. Je članica več mednarodnih kolaboracij (Vera Rubin Observatory LSST, ENGRAVE, Gaia), prejemnica Zoisovega priznanja, organizatorka prvega simpozija Mednarodne astronomske zveze v Sloveniji in razstave Od Zemlje do vesolja v Tivoliju ter urednica spletne strani Portal v vesolje. Od leta 2018 piše redne kolumne za časopis Delo.

Janez Grošelj: Alkimija atmosfer

Svetlobna instalacija, 2023

Nekoč je imela Venera atmosfero, ki je bila podobna tisti na Zemlji, a je skozi čas doživela dramatične preobrazbe in postala neprijazno okolje. Projekt Alkimija atmosfer se osredotoča na transformacijsko moč naravnih procesov ter na potencial za evolucijo in spremembe, ki lahko nekoč doletijo tudi naš planet. Želi prikazati abstraktno in efemerno naravo sprememb v atmosferi, poudariti spremenljivost celo najbolj stabilnih naravnih pojavov in obiskovalce spodbuditi k razmisleku o možnosti, da bo tudi naša atmosfera nekoč doživela podobne preobrazbe kot Venerina.

V tem prenosu Venerine atmosfere na Zemljo se je zgodilo nekaj abstraktnih sprememb, ki gledalcem omogočajo, da v instalaciji odkrijejo različne ravni raziskovanja vesolja in tehnologij. Projekt tako spodbuja razmislek o skrivnostih vesolja in gledalcu omogoča nov pogled na njegove razsežnosti. /J. Grošelj/

Janez Grošelj je po izobrazbi magister arhitekture, ki se pospešeno oddaljuje od stavbne projektive in svojo poklicanost odkriva v manjšem in bolj intimnem polju svetlobe in svetlobne umetnosti. K samostojnejšemu udejstvovanju na tem področju ga je spodbudilo sodelovanje pri študentskem projektu Svetlobne gverile Park Geometrika leta 2015 in od takrat večinoma ustvarja pod okriljem festivala. S svojimi instalacijami je sodeloval na več festivalih po Sloveniji in na tujem, poleg aktivnega ustvarjanja pa deli svoje znanje in izkušnje tudi kot mentor na delavnicah.

Koproducija: Svetlobna gverila

Janez Grošelj: Kozmični razgledi

serija svetlobnih instalacij

Kozmični razgledi — umetniški odsevi človekove večne očaranosti z zvezdami in nebesnimi svetili. V senci raznoterih dreves zasvetijo svetlobne instalacije, stkane iz sozvočja sodobne umetnosti in znanstvenih modrosti človeku približajo nebesna čudesa na prvoosebni nivo.

V času, ko se človek vse bolj zaveda svoje teže v naravnem kolesju - spoznanje, ki s seboj prinaša tudi breme odgovornosti, pa pogled v širno vsemirje ponuja uteho. Nedoumljiva oddaljenost vesoljnih teles človeka navdihne z nedotakljivim mirom, monumentalna mogočnost vesoljskih procesov pa ga navdaja z navdihom in pogumom.

Projekt je nastala za Festival LUV v organizaciji Turizma Ljubljana.

Opisi posameznih instalacij:

Gorečna vztrajnost

Instalacija, ki predstavlja tip zvezde imenovane rdeča pritlikavka izstopa kot minimalistični kontemplativni detajl. Za razliko od svojih svetlejših zvezdnih sopotnikov rdeča pritlikavka uteleša tišji, stabilnejši vidik vesolja, odsev pogosto spregledanih, a vztrajnih sil v naših življenjih.

Ta instalacija vzbudi globok občutek samorefleksije in odpornosti, saj odraža dolgotrajno, neprekinjeno žarenje rdečega pritlikavca, ki presega svetlost svetlejših zvezd. Obiskovalce spodbudi k odkrivanju lepote v stalnosti in cenjenju manj dramatičnih, a ključnih elementov življenja. V širšem kontekstu serije “Kozmični razgledi”, ki razmišlja o odnosu človeštva do vesolja, instalacija rdečega pritlikavca nudi premišljen kontrast, ki vabi k občutkom utehe in zagotavlja, da trdna, a subtilna moč vztraja skozi cikle narave in človeških čustev.

Bežne sledi

Svetlobni prizor Bežnih sledi je navdahnjen z osupljivim pojavom meteorskega dežja, kjer svetlobni repi drsijo čez temno nebo in vabi k premisleku o minljivi naravi življenja in lepoti trenutnih pojavov. V širšem kontekstu serije “Kozmični razgledi”, ki razmišlja o odnosu človeštva do vesolja, instalacija Bežne sledi ponuja pomenljivo metaforo za izbruhe briljantnosti in ustvarjalnosti, ki zaznamujejo človeški obstoj na ozadju obsežnega, večnega vesolja, kot tudi druge enkratne dogodke, ki za seboj pustijo svetle sledi. Vsak takšen enkraten dogodek navdaja s poživljajočim navalom adrenalina in spodbuja pogum, da s strastjo in hvaležnostjo sprejmemo te dragocene trenutke.

Zvezdni brsti

Instalacija Zvezdni brsti prikazuje dinamičen in navdihujoč proces nastajanja novih zvezd s pomočjo svetlobne scene, ki odseva bleščeče rojstvo zvezd, nenehen proces ustvarjanja, ki poteka širom vesolja in opazovalca povežejo z nebesno dramo, ki se odvija v galaksiji, v ostrem kontrastu s temačno praznino ter simbolizirajo upanje, obnovo in neskončni potencial vesolja.

V širšem kontekstu serije “Kozmični razgledi”, ki razmišlja o odnosu človeštva do vesolja, to delo služi kot pomenljiv opomnik na nenehne cikle ustvarjanja, ki definirajo naše vesolje. Spodbuja gledalce, da razmislijo o ustvarjalnih v svojem življenju in ponuja vzpodbudne misli o neskončnih možnostih ustvarjanja.

Asteroidna dvojnost

Instalacija "Asteroidna dvojnost" razkriva kompleksno naravo asteroidov, ki so hkrati prinašalci uničenja in nosilci neznanskih bogastev, paradoksalnih vlog, ki jih asteroidi igrajo v vesolju.

Instalacija v nasprotje postavlja nasilni vpliv asteroidov na planete in njihovo vlogo nosilcev dragocenih kovin, ki bi lahko obogatile civilizacije. Uporabljajoč kontrastne materiale dramatizira kontrast med zloveščostjo uničujočih dogodkov in bleščečo privlačnostjo bogatih priložnosti.

Ta dvojnost sproža spekter čustev: občudovanje moči teh nebesnih teles, strah pred njihovim uničevalnim potencialom in čudenje nad njihovimi dragocenimi prispevki. Spodbuja razmišljanje o krhkem ravnotežju med uničevanjem in ustvarjanjem v vesolju, kar vodi k globljemu cenjenju vpliva kozmičnih dogodkov ne le na fizični svet, ampak tudi na ekonomske in eksistencialne vidike človeškega življenja.

"Asteroidna dvojnost" služi kot prispodoba za širše človeške izkušnje, kjer velika tveganja pogosto spremljajo velike priložnosti. V širšem kontekstu serije “Kozmični razgledi”, ki razmišlja o odnosu človeštva do vesolja, ta instalacija poudarja dvojnost (ne)sreče skozi kontekst kozmičnih sil.

Nebesno zbiranje

Instalacija "Nebesno zbiranje" osvetljuje fenomen zvezdnih kopic, kjer zvezde, povezane z gravitacijo, skupaj žarijo svetleje, kar odraža medsebojno povezanost, ki jo vidimo v odnosih in skupnostih. Umetniška upodobitev poudarja kolektivno lepoto, kjer vsak posamezni delec s svojo edinstveno svetlobo in energijo prispeva k celoti, ustvarjajoč nekaj veliko večjega od vsote posameznih delov. Ta dinamična igra svetlobe odseva kako odnosi in vezi v skupnosti krepijo in obogatijo človeško izkušnjo.

V širšem kontekstu serije “Kozmični razgledi”, ki razmišlja o odnosu človeštva do vesolja, instalacija predstavlja upanja poln opomin na naš kolektivni potencial in pomen vsakega posameznika v skupnosti.

Lightspray visual: Taktični delci protislovne časnosti   

Nič ne zajema bolje bistva mešanja različnih vplivov, kontekstov, energij in idejnih svetov kot prehodne, obmejne regije. V njih težko natančno določimo, nikoli pa zares ne zamejimo, kaj se kje začne in konča. V tem smislu bi za obmejna področja lahko rekli, z nekaj metaforike in humorja, da so geografski ekvivalent umetnosti, ki je po definiciji področje ontološke (in druge) prožnosti, vselej odprto za nove vdore in kontaminacije. Zanje je namreč značilna nestanovitnost identitet in določil, ki je ne jemljejo kot manko, temveč prav kot prednost, ki jih konstitutivno določa. Kaj bi potem bolje zajelo ta duh odprtosti kot festival na geografskem robu, posvečen praksam, ki pripadajo umetnosti, znanosti in tehnologiji hkrati, obenem pa nobeni povsem. Med ruralnim in urbanim, med državama, regijami in disciplinami festival R.o.R. predstavlja umetniške prakse med disciplinami, ki so prav zato zmožne govorice v mnogih jezikih in na ta način zmorejo tudi nagovoriti najrazličnejše skupnosti.

V ta univerzum (umetniških) hibridnosti se vpisuje tudi praksa madžarskega tandema Lightspray Visual (Fényszóró Visual), ki že več kot 15 let ustvarja projekte z analogno uporabo svetlobe. Začetki skupine segajo v leto 2008, ko se je pridružila kulturnemu združenju, ki je v domačem okolju ustvarjalo umetniške projekte, glasbene dogodke in razstave. Združenje so sestavljali večinoma umetniki samouki, ki so razmišljali in delovali tako kolektivno kot individualno. Zdi se, da je ta izhodiščna izkušnja usodno usmerila delovanje kolektiva, ki je v njej našel možnost svobodnega razvijanja svojega dela ter zbiranja življenjskih in profesionalnih izkušenj skozi interakcije s prijatelji. In prav ta duh odprtosti za nove kontaminacije skozi stike z novimi ljudmi in okolji je nekaj, kar še danes bistveno opredeljuje delo kolektiva Lightspray Visual.

Ta formativna izkušnja tandema je opredelila tudi tehnološke specifike njegovega dela. Pri ustvarjalnem delu umetnika, ki delujeta kot Lightspray Visual, namreč uporabljata stare grafoskope z močnimi žarnicami ter z njimi projicirata barvne podobe na stavbne površine in spomenike. Svoje podobe poganjata v gibanje s pomočjo posebnih naprav, ki sta jih ustvarila sama in jih je mogoče namestiti na grafoskop, s čimer ustvarjata učinek, ki spominja na kinetične skulpture veličastnih dimenzij. V resnici te impozantne stvaritve v svoji transmedijskosti tandema združujejo načela treh klasičnih medijev: njihovo izhodišče je, kot bomo videli v nadaljevanju, vezano na fotografijo; logika ustvarjanja podobe in njen učinek sta pogosto eksplicitno slikarska, medtem ko je že sam tehnološki element, ki to omogoča, konstitutivno vključen v samo delo, njegovo izkušnjo, v določenem duhu instalacije. Ta hibridni eksperimentalni pristop lahko povežemo z njunim formativnim obdobjem v kulturni skupnosti, kjer so prijateljske vezi navdihovale umetniške rešitve. V omenjenem kulturnem združenju sta svoje formativne izkušnje dobila v sodelovanju s kolegi – profesionalnimi fotografi, ki so svoja dela razvijali na diapozitive in jih potem projicirali na platna s pomočjo diaprojektorjev. Iz tega je kolektiv Lightspray Visual začel razvijati prijeme, ki so najprej vsebovali slikanje na steklene plošče podobnih velikosti in njihove diaprojekcije, čemur verjetno dolgujemo neizpodbitno slikarsko dimenzijo v delu kolektiva. Po teh izhodiščnih eksperimentih z diaprojektorji sta umetnika kmalu začela v projektih uporabljati grafoskope, ki tako značilno opredeljujejo njuno prakso danes. Tej potezi je po eni strani botrovalo dejstvo, da jim le ti omogočijo večje površine za »slikanje« in so enostavnejši za uporabo, po drugi strani se jim lahko zamenja svetlobni vir za tiste, ki so primernejši za projiciranje na velike površine. To jima je v izhodišču omogočilo štirikrat močnejšo svetlobnost, po nadaljnjih eksperimentih pa sta jo uspela povečati za celo šestnajstkrat v primerjavi s tovarniškimi izdelki!

Igriva, enostavna in neposredna produktivnost samega medija je še naprej navdihovala tehnične rešitve, ki delu tandema Lightspray Visual dajejo specifičen pečat nekoliko teatralične analogne ekspresivnosti. Ker grafoskop v projekcijo vključi vsak element, ki se znajde na poti svetlobnega traku, sta prišla na idejo, da ustvarita miniaturne robotske naprave, ki celotno projekcijo poženejo v gibanje. Najprej ju je pri tem vodila podoba rotirajočih učinkov pajčevine, ki je bila le začetek značilne hipnotične vizualnosti njunih ekstatično nasičenih projekcij. Njihova čarovna in vzhičena igra, vedno v dinamični premeni in navdušujoči transformaciji, je motivno najpogosteje vezana na neposreden kontekst, nek genius loci, bodisi zgodovinsko danost, naravno znamenitost, drobec okolja bodisi neposrednost materialne podlage, ki »sprejema« njune projekcije. Vse to se lahko kot motiv znajde v središču zanimanja tandema in nadaljuje pot do točke, ko se izneveri svojemu izhodišču (tako kot se umetnost vedno mora) in nadaljuje svoje gibanje, sestavljanje in razstavljanje v ekstatičnih preobrazbah, ki jemljejo dih.

Kljub temu je v njunih delih zaznati neizpodbitne vplive ulične umetnosti, steampunka in znanstvene fantastike. Mislim, da ni naključje, da se ti vplivi medsebojno oplajajo in s tem spreminjajo v radoživi hibridnosti. Pogosto jih opredeljuje moment anahronizma, natančneje retrofuturizma, ki je sam po sebi že protisloven, vendar je ta protislovna časovnost nekaj, kar bistveno opredeljuje idejni svet tandema Lightspray Visual. Ta v svojih delih združuje različne medije in discipline, predvsem pa izkorišča moč domišljije ter starih in novih tehnologij, da prikaže silnice, ki so sposobne spremeniti svet, v katerem živimo. Zgodovinski fragmenti v scenarijih prihodnosti, robotske mehanske strukture v organskem free flowu, tehnologija današnjega časa v pristno analogni zgodbi – vsi ti drobci protislovij delujejo v delu tandema kot taktični delci, zmožni prodreti skozi horizont pričakovanega v sfere nemogočega, a možnega. Ali gre za paradoks? Vizualne zgodbe, ki nam jih piše tandem Lightspray Visual, so prav to – sinestetične kompozicije, ki se predajajo lastni logiki in pišejo scenarije, ki jih je samo umetnost zmožna.

Vladimir Vidmar

Umetnika madžarskega kolektiva Lightspray Visual (Fényszóró Visual) že več kot 15 let ustvarjata dela z analogno svetlobo. Pri ustvarjalnem delu uporabljata stare grafoskope z močnimi žarnicami ter z njimi projicirata barvne podobe na stavbne površine in spomenike. Slikam vdahneta življenje s pomočjo posebnih naprav, ki sta jih ustvarila sama in jih je mogoče namestiti na grafoskop ter pri tem doseči učinek, ki spominja na kinetične skulpture velikih dimenzij. Tako ne nastane zanimiva le projekcija, ampak zanimiv element instalacije postane tudi sam projektor.

Pri njunih delih lahko zaznamo izrazite vplive iz sodobne ulične umetnosti, steampunka in znanstvene fantastike, pri čemer je njuna največja prednost ravno zmožnost vključevanja poljubnega subjekta glede na lokacijo in tematiko festivalov. Trenutno se posvečata različnim projektom: z video projekcijami bogatita pročelja stavb (s tehniko t. i. video mappinga), združujeta svetlobo več projektorjev in tako ustvarjata analogne učinke, z najnovejšimi dosežki pa ustvarjata tudi hibridne analogno-digitalne svetlobne predstave, ki potekajo sinhrono z glasbeno podlago.  

V zadnjih letih sta se s svojimi ustvarjalnimi deli predstavila na številnih festivalih, kot so Nobel Week Lights na Švedskem, Prisma na Portugalskem, Essen Light Fest v Nemčiji in dubrovniški Lumiart.

Luke Jerram: Mars

instalacija

Mars je umetniško delo gostujočega britanskega umetnika Luka Jerrama.

Delo s sedemmetrskim premerom prikazuje Nasine bližnje posnetke Marsovega površja v ločljivosti 120 dpi*. Delo je izdelano v približnem merilu 1 : 1 milijon, pri čemer vsak centimeter od znotraj osvetljene kroglaste skulpture predstavlja 10 kilometrov površine Marsa.

Umetniško delo nam omogoča pogled na Mars iz zraka, kot da bi bili satelit, ki izrisuje zemljevid in s filigransko natančnostjo preučuje njegovo površje. Ogledamo si lahko prav vsako dolino, krater, vulkan ali goro. Naenkrat se znajdemo v tej opustošeni krajini in si predstavljamo, kako bi se bilo sprehoditi po tem neverjetnem planetu.

»Mars predstavlja nadaljevanje dveh drugih z astronomijo navdahnjenih del, Muzej Meseca in Gaia, ter obiskovalcu daje možnost, da si pobliže ogleda Mars. Želim si, da bi obiskovalci dobili občutek, kot da so se preselili v negostoljubno puščo tega planeta in da bi nato zaradi primerjave začeli resnično ceniti naše življenje na Zemlji.« (Luke Jerram)

Mars bo v času svojega obstoja predstavljen na različne načine, tako na prostem kot v zaprtih prostorih, kar bo vplivalo na izkušnjo in interpretacijo tega umetniškega dela. Instalacija je zlitje podob Marsa, svetlobe in prostorsko-zvočne kompozicije izpod peresa skladatelja Dana Jonesa, prejemnika nagrade BAFTA in priznanja Ivorja Novella.

* Umetniško delo Mars je izdelano z uporabo podatkov Nasine orbitalne sonde Mars Reconnaissance Orbiter.

https://my-mars.org/

Luke Jerram v svoji multidisciplinarni praksi ustvarja skulpture, instalacije in projekte žive umetnosti. Živi v Veliki Britaniji, od leta 1997 pa deluje mednarodno in v tem času je ustvaril številne izjemne umetniške projekte, ki navdušujejo občinstva po vsem svetu. Samo v letu 2022 je nastopil na 104 razstavah v 25 različnih državah, njegova dela pa si je ogledalo več kot dva milijona obiskovalcev. Poleg gostujočih instalacij so Lukova dela uvrščena v več kot 50 stalnih zbirk po svetu, med drugim jih najdemo tudi v slovitem Metropolitanskem muzeju v New Yorku in londonski zbirki Wellcome.

Luke Jerram je prejemnik častnih doktoratov Univerze v Bristolu (2020) in Univerze v Gloucestershiru (2022). Leta 2020 je postal tudi častni član akademije RWA in član Kraljevega astronomskega društva. Leta 2019 je ustanovil in zagotovil sredstva za sklad Dreamtime Fellowship za pomoč novim diplomantom v svojem rojstnem mestu Bristol ter za Umetniški sklad za bristolske šole (Bristol Schools Arts Fund), ki pomaga srednjim šolam, ki so jih prizadeli varčevalni ukrepi.

https://www.lukejerram.com/

LuMenArtist: Transcendence

svetlobna instalacija, 2024

Svetloba kot sredstvo umetniškega izražanja se osredinja na svojo transformativno moč in sposobnost, da preobrazi prostor in zaznavo. Z abstraktnimi in transcendentalnimi projekcijami nagovarja spremenljivost in minljivost vizualnih zaznav in tako obiskovalce spodbuja k razmisleku o možnosti, da ima svetloba moč oblikovati naša izkustva in občutke. Ta igra glavno vlogo pri ustvarjanju dinamičnih prizorov, ki obiskovalcem omogočajo večslojno odkrivanje umetniškega izraza. Ustvarja abstraktne vizualne pripovedi, ki gledalca vodijo skozi niz čustev in refleksij, fluidni vzorci in topli toni pa ustvarjajo vzdušje, ki je hkrati očarljivo in introspektivno. To spodbudi razmislek o tem, kako pomembno vlogo pri oblikovanju naše resničnosti imata svetloba in zaznava, ter gledalcem odstira nov pogled na možnosti, ki se skrivajo v interakciji svetlobe, barve in prostora. S svojo prostorsko instalacijo LuMenArtist obiskovalce povabi k raziskovanju čarobnih svetlobnih projekcij in k doživetju njihovega transformativnega potenciala.

LuMenArtist

LuMenArtist aktivno ustvarja od leta 2011, s svojimi vizualnimi dekoracijami pa je doslej navduševal obiskovalce festivalov, kot so Festival Lost Theory, Festival Ozora, Festival S. U. N., Festival Electron, Festival Garden, Festival Terraneo, Festival EMAC ter Festival Dimensions in Outlook. S svetlobnim arzenalom, ki se ponaša z več kot 120 projektorji, svoje projekcije lahko prikaže na skupno 4000 m2 najrazličnejših površin. Vodi ga naslednja misel: »Umetnost je naše življenje in življenje je naša umetnost.«

https://lumenartist.de/

Marko Batista: Barve v Gibanju

Ineraktivni svetlobni performans, 2018

Barve v Gibanju je interaktivni svetlobno-glasbeni projekt, ki udeležencu omogoča, da s pomočjo senzorjev in kontrolerjev na igriv način ustvarja svojevrstno zvočno in vizualno okolje. Interaktivnost predstavlja tako umetniški kot tehnološki izziv, saj občinstvo vpliva na   gibljive vizualne podobe in soustvarja elektronsko zvočno krajino v realnem času. S tem projekt spodbuja gledalca, da naredi kvalitativni prestop od pasivnega uporabnika, ki zgolj posluša in gleda, k aktivnemu ustvarjalcu – a ne zgolj umetnosti, temveč tudi svojega življenja in družbe nasploh.« /Marko Batista/ 

Marko Batista (1976, Ljubljana) je v Ljubljani živeči intermedijski umetnik, eksperimentator z zvokom, digitalno video sliko ter performer računalniško generiranih matric. Diplomiral je iz slikarstva na ljubljanski ALUO, nato pa zaključil še magistrski študij na Central Saint Martins v Londonu. Svoje delo je predstavil na več intermedijskih festivalih in galerijah tako doma kot v tujini.

Pia MYrvoLD: Prihodnost danes

V pogovorih z mednarodno priznano norveško umetnico Pio MYrvoLD, udeleženko letošnjega rezidenčnega programa R.o.R, je beseda med drugim nanesla na Christine de Pisan in njeno slovito prozno delo Knjiga o mestu dam (1405), za katero mnogi menijo, da je prelomne vrednosti, saj je postavila temelje sodobnemu feminizmu. Prva znana poklicna pisateljica se v delu odkrito zoperstavi mizoginim nazorom v tedanji poznosrednjeveški družbi: s pomočjo treh alegoričnih figur namreč ustvari umišljeno literarno mesto, v katerem bivajo zgodbe o pogumnih in krepostnih ženskah, ki jih poznamo iz zgodovine in mitologije. Ustvarjalno delo Pie MYrvoLD sicer ni neposredno povezano z delom Christine de Pisan, vendar ga lahko vzamemo kot miselno izhodišče njenega vizualnega izraza, ki črpa navdih iz preteklosti, a je zazrto v prihodnost in nenehno premika meje v sodobni vizualni umetnosti.

Pia MYrvoLD je svojo ustvarjalno pot začela kot slikarka na rodnem Norveškem, v zgodnjih devetdesetih letih, po selitvi v Pariz pa je v umetniški praksi postopoma uvedla nove izrazne medije in discipline. Mednarodno pozornost je pritegnila leta 1992, ko je postavila tekstilno instalacijo v pariškem parku de la Villette, ki ga je arhitekt Bernard Tschumi zasnoval kot preplet arhitekture, krajinskega načrtovanja in družbene interakcije: to je prostor, v katerem lahko ljudje sami izberejo način njegove uporabe.[1] Več kot desetletje je aktivno delovala tudi na pariški modni sceni, saj je ustvarila vrsto inovativnih kolekcij oblačil – nekakšno »nosljivo« umetnost, v katerih je prepletla modno oblikovanje in digitalne tehnologije. Prepričana je pravzaprav, da lahko z interdisciplinarnim pristopom, denimo povezovanjem umetnosti in mode ali umetnosti in arhitekture, širi svoje ideje na način, ki je ljudem bolj dostopen.[2] V kritiških zapisih o avtoričinem delu tudi beremo, da je bila pionirka na področju intermedijskih umetnosti in uporabe računalniških orodij v polju vizualnih umetnosti, saj je umetniški svet po njenih besedah sprva zavračal povezovanje starih in novih medijev. Sama pa je digitalne tehnologije uporabila za kreiranje inovativnih projektov, v katerih združuje klasične medije – zlasti slikarstvo in grafiko, video, instalacije, glasbo, performans, digitalne tehnologije in modno oblikovanje. Zagovarja namreč vlogo umetnika vizionarja – nekakšne proaktivne sile, ki lahko pomembno pripomore k ustvarjanju družbenih sprememb ter k evoluciji kulture in družbe nasploh.

Med izstopajočimi projekti zadnjega desetletja velja omeniti vsaj prostorsko instalacijo ART AVATAR, ki jo je prvič predstavila leta 2014 v pariškem Centru Georges Pompidou.[3] V sodelovanju s pariškimi mojstri digitalne umetnosti je oblikovala interaktivno virtualno pokrajino, v kateri so obiskovalci s pomočjo posebne aplikacije ustvarili svoj lastni avatar in v virtualnem ogledalu ne le neposredno komunicirali z njenimi umetniškimi deli, ampak so postali performerji in s tem soustvarjalci projekta. Interaktivna prostorska instalacija je po eni strani omogočila potopitev v umetničin ustvarjalni svet, po drugi strani pa je povezala gledalčevo virtualno izkušnjo z njegovo lastno notranjostjo. Umetnica namreč verjame, da je mogoče z digitalnimi orodji, ki ustvarjajo interakcijo med virtualnim in resničnim okoljem, ne le nadgraditi realnost, ampak v celoti aktivirati našo domišljijo.

Da Pia MYrvoLD s svojo umetnostjo spodbuja razmislek o vplivu tehnologije na naše razumevanje in doživljanje sveta, kažejo tudi pametne skulpture (smart sculptures), ki jih v različnih oblikovnih in vsebinskih variacijah ustvarja od leta 2015.[4] Gre seveda za interaktivne skulpture, ki so sestavljene iz različnih materialov, kot so elektronski deli, zavrženi digitalni pripomočki, električni kabli, ekrani, videoprojekcije in različni svetlobni viri, njihova skupna značilnost pa je odzivanje na človeško bližino/interakcijo. Senzorji, ki so vgrajeni v razvejano strukturo instalacij, namreč spremljajo gibanje obiskovalcev ter se na njihove dotike, premike in spreminjanje telesne mase v prostoru odzivajo z jakostjo svetlobe in zvoka, osnovanega na preprosti Morsejevi abecedi.

V serijo pametnih skulptur sodi tudi delo #LightHackSculptures, Rivers, ki ga je zasnovala v okviru rezidenčnega programa festivala R.o.R. in se tematsko navezuje na reko Sočo. Prostorska instalacija je nekakšen konglomerat različnih elementov, saj vključuje poleg osrednje kompozicije v podobi navpičnih stebrov, oblikovanih iz lasersko izrezanih dvodimenzionalnih form, tudi tridimenzionalno, horizontalno usmerjeno stensko skulpturo ter videoprojekcijo (Cube Waves, Turquoise), ki je odsev reke. Svetlobna telesa, integrirana v skulpturo, ravno tako žarijo v značilni barvni lestvici Soče, ki je pravzaprav rdeča nit celotnega projekta. Pomembno vlogo pa ima tudi izmenjava horizontalnih in vertikalnih form/elementov, ki skupaj z dinamiko spreminjanja svetlobe in zvoka ponazarja moč rečnega toka.

Prostorska postavitev uteleša vse značilnosti avtoričinega umetniškega pristopa, ki temelji na hibridizaciji različnih medijev in tehnologij: v delu namreč lahko prepoznamo tudi barvitost in formalne značilnosti njenih slikarskih del. Hkrati pa delo vključuje performans, ki je sicer zgolj enkratni dogodek, a pomembno dopolnjuje sporočilnost interaktivne instalacije. Performer, oblečen v avtoričino kreacijo, nosi masko, za katero se zdi, da mu posreduje določeno virtualno izkušnjo. A v maski, kot poudarja avtorica, ni virtualnih podob, ampak si jih mora performer sam predstavljati. S tem namreč želi poudariti dejstvo, da smo kreatorji virtualnih vsebin in navidezne resničnosti mi sami in da je virtualnost povezana ne le z umetnostjo, ampak tudi z našo civilizacijo, še posebej z religijo, ki postane po avtoričinem mnenju resnična šele kot virtualni konstrukt v naši zavesti.

Pia MYrvoLD v vrsti intervjujev poudarja, da je eden izmed ciljev njenega ustvarjanja uvajanje nove estetike, ki se tvori na presečišču realnega in virtualnega, fizičnega in digitalnega. S svojimi deli predstavlja gledalcem nov način percepcije digitalnih podob in instalacij z integrirano programsko/strojno opremo. Po drugi strani pa v svojih projektih odpira vprašanja, povezana z etiko,[5] ekologijo[6] in krožno ekonomijo, ki je tudi izhodišče pričujočega projekta #LightHackSculptures, Rivers. Uporaba vsakodnevne elektronike in rabljenih materialov je odraz prekomerne proizvodnje nesmiselnih izdelkov potrošniške družbe. Električni kabli, ki so v vsakdanjem življenju moteči predmeti, delujejo kot nekakšne prostorske risbe. Svetlobni elementi, ki ustvarjajo množico senčnih podob, pa imajo po avtoričinih besedah tudi metaforični pomen, saj so projekcija človekovega destruktivnega odnosa do proizvodnje, ki se odraža kot hiperprodukcija, hiperpotrošnja in neustrezno ravnanje z odpadki.

Za umetnost Pie MYrvoLD lahko rečemo, da je inovativno zlitje digitalnih medijev in interaktivnih instalacij, s katerim predstavlja občinstvu brezmejni potencial sodobnih tehnologij – a vedno v odnosu do človeka in njegove zgodovine. S svojimi deli razpira pogled v prihodnost, za katero sicer ne vemo, kakšna bo, vendar lahko, kot nam sugerira umetnica, pomembno pripomoremo k njenemu oblikovanju.

Nataša Kovšca

Umetniška pot Pie MYrvoLD je odraz njene ustvarjalnosti, inovativnosti in zavezanosti k premikanju meja. Od mednarodnega prvenca leta 1992, ko je v Parizu postavila izjemno tekstilno instalacijo na prostem, je nanizala številne dosežke in priznanja v svetu umetnosti in oblikovanja. Uveljavila se je kot pionirka umetnosti novih medijev, z vizionarskim pristopom pa je pripeljala različne prebojne koncepte, npr. koncept Oblačila kot založništvo in interaktivno oblikovanje na spletnem mestu cybercouture.com. Na svoji karierni poti je urejala razstave, po vsem svetu predavala in predstavljala svoja dela, njeni umetniški projekti pa so usmerjeni v tehnologijo, človeško zaznavo in sodelovanje občinstva. Pia MYrvoLD je mednarodno priznana kot ena najvplivnejših norveških umetnic in še vedno po vsem svetu navdihuje občinstva z edinstvenimi projekti.

[1] Bernard Tschumi je namesto klasičnega parka, ki si podreja naravo, ustvaril prostor za interakcijo. Park sodi med zgledne primere dekonstruktivističnega sloga arhitekture, pri opredelitvi katerega je sodeloval tudi francoski filozof Jacques Derrida.

[2] Razvila je koncept »Oblačila kot založništvo« (1996), ki ga je pozneje preoblikovala v projekt cybercouture.com. Šlo je za nekakšen poslovni model združevanja umetnosti in mode, ki je vključeval interaktivno oblikovanje oblačil na spletnem mestu, s katerim so gledalci oblikovali lastne modne kreacije z umetničinimi slikarskimi motivi. Projekt je sovpadel s časom, ko so zaradi selitve tekstilne industrije na Kitajsko v Parizu zaprli približno 500 šiviljskih delavnic.

[3] Nadaljevanje projekta ART AVATAR 2.0 je leta 2017 predstavila še v Znanstvenem muzeju Vitenfabrikken na Norveškem.

[4] Prvo generacijo pametnih skulptur, poimenovano WANDS, je predstavila v Atelier Nord ANX v Oslu. Šlo je za viseče skulpture nekakšnih antropomorfnih oblik, ki se po umetničinih besedah navezujejo na nekaj izvenzemeljskega, hkrati pa tudi na preteklost, saj spominjajo na toteme ali čarobne palice.

[5] V delu Transforming Venus denimo preizprašuje alternativne reprodukcijske možnosti, ki jih omogoča genetski inženiring.

[6] V kontekstu avtoričinih razmišljanj, ali lahko umetnost služi funcionalnih potrebam sodobne družbe, velja omeniti projekt Sun Trumpets, ki ga na povabilo Katarskega umetnostnega muzeja razvija od leta 2016. Gre za serijo kinetičnih skulptur z vgrajenimi solarnimi paneli, ki bi pridobivale energijo.

Pihalni orkester glasbene šole Nova Gorica

Pihalni orkester na Glasbeni šoli Nova Gorica deluje že več kot 20 let. Od takrat je zamenjal tri dirigente. Zadnjih pet  let orkester vodi prof. Armando Mariutti. Orkester igra ob različnih priložnostih, kot so božično-novoletni koncerti, predstavitve orkestra mlajšim generacijam in srednjim šolam, ter ob raznih drugih priložnostih. Program, ki ga orkester izvaja, obsega različne zvrsti glasbe, kot so priredbe klasičnih del, filmske glasbe ter pop in rock glasbe in seveda tudi koračnice. V minulem letu je bil orkester izredno uspešen, saj je v maju 2023 na 11. Mednarodnem glasbenem tekmovanju mesta Palmanova  in na 41. tekmovanju slovenskih godb v Krškem prejel zlati plaketi.

https://www.glasbena-sola.si/

Armando Mariutti je kot pedagog poučeval na različnih šolah, zaposlen pa je bil tudi v Orkestru Slovenske vojske. Kot učitelj se od vsega začetka intenzivno ukvarja s poučevanjem flavte in komorne igre. Njegovi učenci posegajo po najvišjih nagradah na domačih in tujih tekmovanjih tako solistično kot komorno.

Od leta 2019 vodi pihalni orkester Glasbene šole Nova Gorica. V letu 2021 pa je prevzel vodenje Pihalnega orkestra Salonit Anhovo.

Tis Aly, Tatiana Kocmur, Eva Mulej, Urša Rahne in Liza Šimenc: Rastišče

Multimedijska raziskava, 2024

V  multimedijski raziskavi Rastišče se  avtorice poglabljajo v zapletene značilnosti glivnega mikrokozmosa. Njihovo raziskovanje je osredotočeno predvsem na Gib, povezovalnih procesov rasti in življenja pod zemljo.

Micelij predstavlja svet brez navideznih pravil – samozadostno domeno, ki traja in širi, neprepustna za človeško posredovanje. Raziskava si prizadeva vstopiti v prepletenosti micelijske mreže za razmislek o nehierarhičnih družbenih povezavah. Avtorji so mnenja, da je strukturo gliv in dinamiko micelija mogoče konkretno aplicirati na medosebne odnose in na lasten ustvarjalni proces. Z introspekcijo skušajo svoj obstoj uskladiti z micelijevim.

Določeno območje rasti je predvideno kot skupna povezava, ki vabi vse udeležence, da sodelujejo v poglobljeni izkušnji – plodna tla za ustvarjalno izražanje in sodelovanje. Simbiotično prepletanje avtorjev in občinstva razumejo kot mehanizem za spodbujanje kohezije skupnosti s širjenjem znanja in negovanjem okolja, naklonjenega sobivanju in soustvarjanju v mestu.

Rastišče je prostor spontanih Gibov – manifestacija cvetočih okolij, prevedenih v koreografijo, vizualne in slušne dražljaje.

Tis Aly – BIPOC QUEER je umetnik, ki si želi več socialne pravičnosti, spoštovanja življenja in sobivanja med razlikami in raznolikostjo. Braziilski performer, ki deluje na področju umetnosti in izobraževanja, od leta 2012 živi v Berlinu. Nastopa, producira in sodeluje v kolektivih umetnikov in mednarodnih produkcijah, ustvarja filmska dela, gledališke in plesne predstave. Svoje delo poglablja v umetniških rezidencah in mednarodnih projektih od Južne Koreje do Brazilije. Njegove solo predstave so bile uprizorjene na mednarodnih festivalih plesa in performansa (v sodelovanju z drugimi umetniki): Acts of living- Festspielhaus – Hellerau BIO -acts of living- 2022 , Urban Praxis of Care – Draussen Stadt – 2022 , Queering the Crip -2022 – Spider Festival 2020/2021. Plataforma-Festival Ibero Americano – 2019, Month of Performance 2019, Loft Theater – Leipzig 2019 , Berliner Festspiele 2018, HAU 2018, Sophiensäle 2022. Alumni Fondazione Pistoletto – Italija. Izobraževal se je na Centro em Movimento – Lizbona, FIA – “Integrativna umetniška formacija”. Bil je na umetniška rezidenca / BAK- Utrecht. Usposabljal se je na Proscenium Performing Institutions -2019, UBIK -Gledališče – NL – Crossing – Movement Lab., Minerva – Akademija za umetnost – NL, tečaji gibanja – Heile Haus – Berlin.

Tatiana Kocmur (1992) živi in dela v Ljubljani. Leta 2015 je diplomirala iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Leta 2020 je zaključila podiplomski študij slikarstva z magistrskim delom Telesna instalacija – med performansom in objektom. Od leta 2013 razstavlja in performira na različnih razstaviščih po Sloveniji in tujini (Skopje, Milano, Bologna in Berlin). Njena umetniška praksa prehaja med sliko in živo umetnostjo, deluje tudi kot producentka sodobne umetnosti (v Cirkulacije 2, je soiniciatorka platforme TRANSLACIJA/TRASLACIÓN). Njeno prakso zaznamuje sodelovanje z umetnicami_ki različnih področij s katerimi ustvarja dogodke, ki vključujejo telo umetnic_kov. Z Lizo Šimenc od leta 2018 ustvarja v tandemu Kresnička. V letu 2021 je pridobila delovno štipendijo Ministrstva za kulturo RS. Leta 2022 je sodelovala na 5. trienalu mladih umetnic in umetnikov v Galeriji sodobnih umetnosti Celje. Njena video dela so vključena v arhiv DIVA (SCCA).

Eva Mulej je vokalistka, glasbenica, producentka in zvočna umetnica. Njeno avtorsko delo se giba na presečišču elektro-akustične, ambientalne in eksperimentalne glasbe. Od leta 2018 do 2022 je bila aktivna tudi na področju uličnega gledališča, kjer jo je najbolj zanimala povezava med gibom in zvokom. Zadnjih nekaj let je najbolj aktivna v ambientalno-eksperimentalnem duu Lip Rouge, ki ga tvori skupaj z zvočno umetnico Karmen Ponikvar, in projektu Čaralice Zvezdane Novakovič, solo pa ustvarja in nastopa pod umetniškim imenom Oka. Sodeluje tudi z glasbenikom in producentom Tinetom Vrabičem, s katerim sta skupni projekt prvič predstavila na festivalu Rdeče Zore 2023. Izdala je pri založbah Ambientsoup (Lip Rouge: EP Tundar, 2022), Kamizdat (Lip Rouge: Ply/Colony, 2022) Senzorama ZARŠ (Lip Rouge: Sakura, 2021) in samozaložba Zvezdane Novakovič (Čaralice, 2023) ter nastopala na festivalih kot so Ment, Druga godba, Keltika, Imago Sloveniae, Sajeta, Rdeče zore, Reciklart In memoriam prof. Peter Hafner, Niansa in Sounded. Kot del dua Lip Rouge je sodelovala tudi pri ustvarjanju zvoka za eksperimentalni kratki film Uroša Marolta The Gravity of the Boltzman’s brain.

Urša Rahne je multimedijska umetnica, rojena v Ljubljani v Sloveniji, ki ustvarja na področju fotografije, filma in videa, grafičnega oblikovanja ter performansa. Od leta 2014 sodeluje z različnimi umetniki, gledališkimi skupinami, glasbeniki, nevladnimi organizacijami in posamezniki. Med leti 2016 in 2018 je živela v Beogradu, kjer je obiskovala študij filmske režije na Akademiji umetnosti u Beogradu. V njenih delih se prepleta veliko tematik, katerim je skupna družbena občutljivost in humornost do sodobnega politično-družbenega sistema. Do sedaj je imela 3 samostojne razstave v kulturnem centru Garaža (2017 Beograd, RS), galeriji Dobra vaga (2021), galerija Pešak (2021), galeriji Alkatraz skupaj z umetnico Meto Kastelic (2022), galeriji Galerija Fotografija (2023), sodelovala pa je tudi na skupinskih razstavah na Dorćol Platzu (Beograd, rs) in galeriji Dobra vaga. Leta 2019, 2021 in 2023 je sodelovala na festivalu Svetloba gverila in s kolektivom Podmladek na festivalu Indigo 2021 in 2022 . Njeni filmi so bili predvajani v Galeriji fotografija, Kulturnem domu Karlovac (CRO), Domu Omladine (Beograd, RS), Festivalu Kino Otok v Izoli, in galeriji Škuc. Od leta 2019 do 2023 je bila članica kolektiva Podmladek, s katerim je razstavljala v galeriji Škuc, galeriji Media nox in Galeriji SCCA njihova dela pa so bila objavljena tudi v reviji Likovne besede. 2019 je skupaj z ostalimi članicami ustanovila kolektiv Kvadratni meter, s katerim naslavlja stanovanjsko in prostorsko problematiko. Z Kvadratnim metrom je v zadnjih 4 letih razstavljala v galeriji Cirkulacija 2, galeriji Alkatraz, Aksioma, Y Gallery in v MGLC v okviru 35. Grafičnega Bienala. Bila je objavljena tudi v reviji Likovne besede in ETC magazine.

Liza Šimenc (1991) je interdisciplinarna umetnica, ki deluje v spoju področij sodobnega plesa in vizualne umetnosti, s statusom samozaposlene v kulturi od leta 2015. Deluje kot ustvarjalka s celostnimi avtorskimi projekti, kjer je njen specifičen slog razširitev avtorske kostumografije v scenografijo. Izraža se predvsem z gibom in performiranjem, ustvarja tudi scenografijo, kostumografijo, prostorske in svetlobne instalacije. Izvaja intervencije v javnem prostoru, performanse, somatske predstave in ambientalne dogodke. Izobrazbo je pridobila na Internacionalni Baletni šoli Bled in Konservatoriju za glasbo in Balet Ljubljana. Dodatno se je izobraževala v tujini (Hong Kong, New York, London, Madrid, Bruselj, Dunaj, Budimpešta, Milano, Berlin). Je dobitnica delovne štipendije Ministrstva za Kulturo leta 2016. Aktivno sodeluje s priznanimi umetniki, je del umetniškega tandema Kresnička – z vizualno umetnico Tatiano Kocmur, članica skupine NOTA – z glasbenikoma Boštjanom Simonom in Elvisom Homanom, ustvarja avtorski Opus – ALLO s plesalko Anjo Mejač in glasbenikom Lukom Uršičem.

TERRANIGMA Live x VJ BubblesFractals Live 

TERRANIGMA x BubblesFractals Live (BEAM TEAM) je audiovizualni performans, ki združuje eksperimentalno plesno elektronsko glasbo z živimi vizualizacijami. Terranigma, uveljavljen ustvarjalec na sceni klubskega podzemlja, bo predstavil svoj live set, ki ga bo v živo spremljal VJ BubblesFractals. Ta bo v realnem času ustvarjal vizualizacije, ki se bodo odzivale na zvočne impulze sintetizirane in sekvencirane glasbe ter skupaj tvorile usklajeno avdio vizualno celoto. Sinhronizacija med zvokom in sliko bo omogočila poglobljeno doživljanje prepleta med obema umetniškima izrazoma.

Črt Trkman (TERRANIGMA) je glasbeni producent, oblikovalec zvoka in DJ. Na lokalni elektronski glasbeni sceni je prisoten že več kot desetletje. Skozi leta je izdajal glasbo na različnih lokalnih založbah in kompilacijah. Njegovi najnovejši glasbeni projekti vključujejo: samostojno izdani komad Resonance Cascade na Bandcampu (2023), dve skladbi za kompilacijo V/A pri lokalni založbi DE/FRAGMENT s skladbama Psi Distruptor (2022) in Got Donk (2021), Hydrozone EP (2020), ki je izšel pri slovenski netlabel založbi Kamizdat, ter še eno skladbo za isto založbo na VA kompilaciji Access Frame: Monstrosity (2021).

Poleg tega je oblikoval zvok za različne umetniške instalacije znotraj kolektiva BEAM TEAM, med katerimi sta najbolj izstopajoča nedavna projekta za Festival Svetlobna gverila 2023 – Portal in Festival Svetlobna gverila 2021 – The Grid / Mreža.

https://soundcloud.com/terranigma
https://terranigma.bandcamp.com/
https://www.instagram.com/terranigma_crt/ 
https://www.instagram.com/beam_team_visuals/

Amadej Plesničar ( VJ BubblesFractals) je po izobrazbi računalniški tehnik, ki je zaključil študij hortikulture. Umetniško pot je začel leta 2017 kot samouk in svoje delo postopoma nadgrajeval v različnih medijih. Njegov izraz je prepoznaven po cyber-solarpunk estetiki. Raziskovanje generativnih vizualizacij je poglobil kot resident VJ v Klubu K4, za tem pa je sodeloval pri več projektih Svetlobne gverile. Avtorske vizualizacije, ki jih ustvarja v programu TouchDesigner, so generirane v realnem času in reaktivne na glasbo. Prav tako je član kolektiva BEAM TEAM.

https://www.instagram.com/bubblesfractals/
https://www.instagram.com/beam_team_visuals/