predstavitev knjige
Knjiga Čarobna Istra – Skrite skrivnosti istrskih gradov je zbirka pravljic o petnajstih istrskih gradovih ter starodavnih istrskih legendah o mitoloških bitjih – vilah, štrigah in štrugah, velikanih, volkodlakih, kresnikih, orku in kobili, meglenjakih, mogmugih in švarglinih –, ki enako kot oprijemljiva kulturna dediščina bogatijo zgodovino in tradicijo Istre. V današnjem času vsa ta bitja radi postavljamo v svet domišljije in pravljic, toda po verovanju naših prednikov so čisto zares hodila po zemlji, bila so visoka kot graščine, ki se danes dvigajo pred nami.
Čarobna Istra poskuša mladim in starim približati pristno, živo Istro kot bogat, razkošen, nenavaden in povsem edinstven domišljijski svet. Ko umetnik upodobi graščine in bajeslovna bitja, ki v njih živijo, z obrazi, ki so nam malce podobni, nenadoma mi sami postanemo junaki v starodavnih časih, preteklost postane sedanjost in nosi izročilo v prihodnost. Ta knjiga je darilo bralcu, je košček preteklosti in prihodnosti: čas postane cikličen in vseobsegajoč. Preteklost je oblikovala našo sedanjost, naša naloga pa je, da jo prenesemo v prihodnost.
Zdenko Bašić je multimedijski umetnik, ki je prejel številne nagrade za ilustracije in animirane filme, navdihnjene z mitologijo in dediščino. Njegova dela Čokoladna zgodba, Zgodbe o vetru in Lunine sence so bila nagrajena z nagrado kiklop. Uvrstil se je na častno listo IBBY, mednarodno prepoznavnost pa je dokazal s pravljičnima knjigama Verni duh in Alica v čudežni deželi. Je umetniški vodja festivala Perunfest in Muzeja izgubljenih zgodb.
svetlobna instalacija
Kapsula je prostor, obdan z membrano, ki ločuje dva sistema. Če membrana izgine (se razgradi, pretrga), sta sistema izpostavljena drug drugemu (prideta v stik), med njima lahko steče reakcija (izmenjava snovi, informacij). Sistema se združita (zlijeta, prepleteta). Naloga membrane je lahko tudi, da selektivno prepušča določene snovi, je lahko selektor informacij) in omogoča znotraj potek reakcij neodvisno od okolice; iz okolja pobira samo to, kar potrebuje, in izloča samo tiste snovi, ki jih ne potrebuje več. Membrana je lahko tudi prevodnik informacij – predstavlja nekakšno čutilo, s katerim celica (ali karkoli že biva znotraj kapsule) ve, kaj se dogaja zunaj. Membrana je torej poglavitni faktor pri določanju odnosa med sistemoma. Sistema sta lahko soodvisna, simbiotična, medsebojno nevtralna ali pa nekompatibilna, nasprotujoča si; lahko je eden drugemu invaziven, lahko sta oba invazivna (lahko sobivata v sožitju/simbiozi, pripomoreta k boljši rasti drug drugega, se spodbujata v rasti/razcvetu, izčrpavata drug drugega, vzpostavita zajedalski/parazitski odnos, se medsebojno napadata …). Akcija – reakcija (dražljaj – učinek/efekt), vse teče, vse se spreminja in prilagaja (razvija, raste). Kapsula je lahko sonda (tipalo, čutilo) večjega sistema, sonda je tujek (neznanka) v sistemu, je naprava za opazovanje in raziskovanje. Kapsula je lahko opazovana (in opazuje opazovalca nazaj). Kapsula lahko opazuje. Kapsula je lahko del večjega sistema, ki opazuje. Membrana ostaja, reakcija teče (informacije se pretakajo). Sistem opazuje, kako je opazovan. Sistem opazuje sebe, kako je opazovan s strani drugega sistema. Reakcija teče, vse teče, naj teče. Dokler teče, traja, teče in se spreminja. Kar se spreminja, izginja in vse, kar se spreminja, traja. Status quo je naivna utopija udobnosti. Naj teče, naj vse teče.
Tekst: Matej Bizovičar
Matej Bizovičar (1969, Ljubljana) je v letih 1991–1995 študiral slikarstvo na ALUO v Ljubljani. Od leta 1993 ustvarja v ateljeju v Metelkova mestu. Sodeloval je pri gledališču, na radiu Študent, že preko 20 let je vpet v projekt Hostla Celica. Preživlja se tudi z opremljanjem lokalov, turističnih objektov in stanovanjskih prostorov. Izdeluje unikatno pohištvo in je nasploh predan delu z lesom. Na likovnem področju se ob slikarstvu ukvarja tudi s kiparstvom, prostorskimi postavitvami in mozaiki.
interaktivna svetlobna instalacija
Vodni svetlobni grafit je material, sestavljen iz na tisoče LED diod, ki zasvetijo ob stiku z vodo. Ko se voda dotakne roba LED-diode, se sklene električni tok in dioda zasveti. Več kot je vode, močneje zasveti. Ta genialno preprost izum ustvari novo reaktivno površino za risanje ali zapisovanje spreminjajočih se svetlobnih sporočil v urbanem prostoru. Umetnik je navdih za ta projekt poiskal v starodavni kitajski kaligrafski tehniki dishu, ki se uporablja za kaligrafsko slikanje po tleh. Na tem potovanju je Antonin začutil, da so se mu na mrežnico odtisnili bleščeči ulični oglasni panoji. Nato si je izmislil novo interaktivno površino kot alternativo dolgočasnim mestnim oglasom in tako ustvaril novo obliko interakcije z javnostjo. S to stvaritvijo se tudi pokloni znameniti igrači za risanje s črtami Etch A Sketch, ki jo je izumil Francoz André Cassagnes in s tem uvedel novo vrsto izražanja.
Antonin Fourneau, francoski digitalni umetnik, črpa navdih v popularni kulturi in lokalnih praksah ter ustvarja na presečišču tehnologije, iger, svetlobe, zvoka in filma. Njegovo delo vključuje instalacije, atrakcije in dogodke, s katerimi občinstvo povabi, da vsakemu delu vdahne življenje. Antonin je ustanovil edinstven ustvarjalni lunapark Eniarof, ki na novo definira interakcijo z občinstvom, in se z njim predstavil na več kot 34 mednarodnih izdajah po vsem svetu. Leta 2017 je izdal knjigo Eniarof – Uporabniški priročnik za izdelavo zabaviščnega parka, v kateri je ujel duh sodelovanja in igrivosti, ki ga preveva.
Eden njegovih pomembnejših projektov je projekt Waterlight Graffiti. Gre za občutljiv material, ki ob stiku z vodo zažari in z inovativnim hipnotičnim učinkom navdušuje občinstva po vsem svetu. Leta 2016 je v Poitiersu postavil delo Luminous Memento, prosojni betonski spomenik v čast žrtvam vojn in spopadov. Njegove raziskave zvočnih in vizualnih interakcij so vodile do projekta Sonoscriptum, ki združuje zvok in risbo ter gostuje na mednarodnih razstavah od leta 2019. Antoninova dela so bile razstavljena na prizoriščih, kot so Center Pompidou, Vivid Sydney in Ars Electronica.
izkušnja znanstvene delavnice
Mikroplastika je snov, ki vse bolj onesnažuje naše okolje. Ker jo je moč najti v vseh sferah našega planeta, je svetovna medicinska in znanstvena stroka vedno bolj zaskrbljena.
Raziskovalci z Univerze Deakin (Avstralija) so v sodelovanju z organizacijo GLOBE Italia razvili protokol za spremljanje prisotnosti mikroplastike, ki ga lahko izobraževalne institucije in laična javnost uporabljajo za spremljanje koncentracije mikroplastike v površinskih vodah.
Od leta 2021 je organizacija GLOBE Italia protokol za spremljanje koncentracije mikroplastike (MMP) preizkusila in uporabila v več kot 20 državah ter tako dosegla čez 700 delavcev v izobraževanju in 10.000 laičnih znanstvenikov.
Z mobilnim pop-up laboratorijem lahko protokol preizkusimo in pobližje spoznamo določene raziskovalne ugotovitve.
Ob tej priložnosti se je poglobilo partnerstvo med festivalom R.o.R in organizacijo GLOBE Italia, ki v bližnji prihodnosti napoveduje okrepljeno sodelovanje.
Organizacija GLOBE Italia je italijanska kontaktna točka programa GLOBE, mednarodnega izobraževalnega programa za okoljsko znanost, ki ga je leta 1994 v Koloradu ustanovil Al Gore.
Smoter njenega delovanja je sodelovanje s šolami (več kot 300 v Italiji in več kot 43.000 po vsem svetu), raziskovalnimi ustanovami in laično javnostjo ter razvoj in posredovanje znanstvenih znanj učencem, splošni javnosti in znanstvenikom, da bi se lahko vsi skupaj trudili za zaščito našega planeta.
Cilje dosegajo z različnimi orodji, kot so delavnice, glasba, razstave in digitalni mediji.
svetlobna instalacija
Svetloba igra ključno vlogo pri opredeljevanju osebne identitete. Brez nje bi bil vsak človek brezobličen in neviden. Ob svetlobnem odsevu od kože se pokažejo zunanje značilnosti vsakega posameznika. Prav ta koncept raziskuje romunski umetnik Radu Ignat z instalacijo Facelessmen. Na predimenzionirano kovinsko masko projicira različne animacije in tako pričara nenehno spreminjajočo se formo. Čarobnost svetlobe v masko, ki je sicer brez življenja, vdahne nov žar. Ista maska lahko z manipulacijo svetlobe prikaže različne portrete in zgodbe. Privlačne in nenehno prehajajoče podobe se poigravajo z obiskovalčevimi vizualnimi pričakovanji in ga spodbujajo k prevpraševanju lastne človeškosti. Ta inovativni umetniški pristop odpira pomembna vprašanja o razumevanju resničnosti, še zlasti v aktualni dobi umetne inteligence in digitalizacije.
Radu Ignat je poklicni vizualni umetnik in kipar, ki ustvarja s kovinami, in je član Zveze likovnih umetnikov Romunije. Pri svojem kiparskem ustvarjanju kot material uporablja predvsem kovino in 3D digitalno modeliranje. V mednarodnem okolju je poznan zlasti po vizualnih instalacijah in video projekcijah. Ignat je gostoval na različnih natečajih po vsem svetu in se je s projekti predstavljal na različnih mednarodnih umetniških festivalih.
Instalacija
Gaia je potujoče umetniško delo gostujočega britanskega umetnika Luka Jerrama.
Gaia s sedem-metrskim premerom prikazuje Nasine bližnje posnetke površja planeta Zemlje v ločljivosti 120 dpi*. Obiskovalci si lahko tako v pomanjšanem merilu ogledajo naš planet, ki lebdi v treh dimenzijah.
Instalacija poustvari pregledni učinek, ki ga je leta 1987 prvič opisal Frank White. Ta učinek je pogost pri astronavtih, ki občutijo neizmerno osuplost in spoštovanje do planeta, globoko razumevanje medsebojne povezanosti vsega življenja in občutek odgovornosti za okolje.
Umetniško delo je 1,8-milijonkrat pomanjšana različica planeta Zemlja, kjer vsak centimeter od znotraj osvetljene skulpture predstavlja 18 km zemeljske površine. Z razdalje 211 metrov si lahko obiskovalci ogledajo planet Zemljo, kot bi bila videti z Meseca.
Ob skulpturi se predvaja posebna prostorska zvočna kompozicija z britansko nagrado BAFTA nagrajenega skladatelja Dana Jonesa. V grški mitologiji Gaia predstavlja poosebljenje Zemlje.
Gaia je nastala v sodelovanju s Svetom za naravoslovne raziskave (Natural Environment Research Council - NERC), Bluedot in Združenjem Združenega kraljestva za centre za znanost in raziskave - UK Association for Science and Discovery Centres.
* Slikovno gradivo za umetniško delo izvira iz serije Visible Earth ameriške agencije NASA.
Luke Jerram v svoji multidisciplinarni praksi ustvarja skulpture, instalacije in projekte žive umetnosti. Jerram živi v Veliki Britaniji, od leta 1997 naprej pa deluje mednarodno in v tem času je ustvaril številne izjemne umetniške projekte, ki navdušujejo in navdihujejo občinstva po vsem svetu. Jerram v svoji ustvarjalni praksi razvija več različnih zgodb. Po vsem svetu slovi po svojih javnih umetniških delih velikega formata.
predstavitev stripov
Vodnjanske zgodbe so mednarodni stripovski projekt, ki je nastal na pobudo Zavoda za turizem Vodnjan v sodelovanju z lokalnimi in regionalnimi ustvarjalci stripov. Ta očarljiva stripovska serija, ki jo je navdihnilo bogato izročilo legend in folklore Vodnjana, upodablja zanimive zgodbe, ki so se prenašale iz roda v rod. Spoznavamo življenja tipičnih junakov, ki se soočajo z edinstvenimi težavami in iščejo nenavadne rešitve. Pri projektu sodelujejo avtorji Aleksa Gajić (SRB), Enis Čišić (BiH), Fran Strukan (HR) ter lokalni istrski avtorji Vili Paoletić, Vibor Juhas in Vjeran Juhas.
Gospod Joe je strip izpod peresa Viborja in Vjerana Juhasa, ki glavnega junaka Velega Jožeta iz istoimenskega klasičnega literarnega dela Vladimirja Nazorja popelje na povsem novo pustolovščino. Gre za čisto neznano doživetje tega kulturnega zaklada, tokrat v sodobni preobleki.
V zgodbi se gospod Joe (Veli Jože ali Velikan Jože) leta 1980 znajde na arheološkem najdišču v afriški puščavi kot pomočnik nemškega arheologa Heinricha Himmlerja. Izkopavanja kakopak ne potekajo po načrtih, saj se pojavi velikanski ligenj, ki ga jezdi visoki svečenik v starodavnem obredu, ki želi iztrebiti »brezbožne škodljivce«.
Vjeran Juhas je grafični oblikovalec iz Pulja, ki sodeluje z različnimi ustanovami, združenji in podjetniki, kot so: Arheološki muzej Istre, Puljski filmski festival, TZ Vodnjan, Zelena Istra, TZ Pula, Socialni center Rojc, festival Hook & Cook idr. Goji veliko ljubezen do stripov in japonske animacije, zato je v Pulju začel s stripovskim projektom Mrkli Mrak. Je eden od organizatorjev festivala Brtonigla Toons & Tunes, poučuje izbirni predmet japonske animacije za študente japonskega jezika in kulture na Fakulteti za humanistiko in družboslovje v Pulju, je kreativni koordinator, scenarist in risar projekta Vodnjanske zgodbe – stripovske brošure kratkih tradicionalnih zgodb z območja Vodnjana, z bratom Viborjem Juhasom pa je soavtor stripa Gospod Joe ... Je tudi eden od ustanoviteljev Hrvaškega združenja interdisciplinarnih umetnikov (HUiU) in hkrati predsednik umetniškega sveta galerije HUiU v Pulju, v kateri deluje čitalnica stripov Mrkli Mrak.
Vibor Juhas je rojen leta 1982 v Ljubljani. Ukvarja se z ilustracijo, animacijo, glasbo in filmom. Je avtor več glasbenih videospotov, večinoma za glasbene skupine iz Pulja. Svoj prvi kratki igrani film z naslovom No Way Out je dokončal leta 2011, leto pozneje pa je v sodelovanju s kolektivom Monteparadiso posnel celovečerni dokumentarni film Monteparadiso 20. Je ilustrator otroških knjig in slikanic. V sodelovanju z Manuelom Šumbercem je avtor interaktivne slikanice Žive razglednice Pule, za katero je besedilo napisal Miljenko Jergović. Zasnoval in animiral je scenografijo za predstavo Vampirska kronika – Jure Grando, ki je leta 2016 prejela hrvaško gledališko nagrado za najboljšo scenografijo. Režiral in animiral je kratka animirana filma Cena premoga (2016) in Zaporniki premoga (2017), leta 2017 je izdal tudi prvo izdajo stripovskega albuma Gospod Joe. Je avtor številnih plakatov in animiranih džinglov za različne dogodke in predstave (Sa(n)jam knjige u Istri, Monte Librić, Puljski filmski festival, Istrsko narodno gledališče, Uljanik ...) ter ilustrator za uvodnike na različnih spletnih straneh.
svetlobna in glasbena instalacija
Jellyworld je atmosferična glasbena in svetlobna instalacija Daniela Kurniczaka, v kateri se obiskovalci sprehodijo po čarobnem podvodnem svetu svetlečih meduz iz reciklirane plastike. S tem opozarja na enega najbolj perečih okoljskih problemov na našem planetu, na plastiko v morju. S sedemminutno glasbeno kompozicijo umetnik pripoveduje zgodbo o svetu meduz in obiskovalce začara v tem čarobnem trenutku. Instalacija je bila leta 2019 nagrajena z nagrado Remondis Light.
Daniel Kurniczak je skladatelj elektronske in orkestralne glasbe ter svetlobni umetnik. Napisal je glasbo za berlinski Festival luči, ibiški festival BLOOP in eindhovenski festival Glow, pa tudi naslovno glasbo za projekcijo Lige prvakov v Düsseldorfu leta 2024.
S svojo glasbo prireja tudi svetlobne predstave, kot sta The Bureauxx na festivalu Light Night Leeds v Angliji ali Viaggiatori nel tempo na festivalu CidneOn v italijanski Brescii. Leta 2018 je ustvaril prvo večjo glasbeno in svetlobno instalacijo Sounds of the Sky, ki je bila prikazana na več festivalih, kot je Enchanted Gardens v nizozemskem Arcenu, bila pa je vključena tudi v program dogodka Christmas Garden, ki se odvija na številnih lokacijah po svetu. Z glasbeno svetlobno instalacijo Jellyworld je leta 2019 na festivalu svetlobe v Essnu prejel nagrado za trajnost, leta 2025 pa je bila uprizorjena tudi na festivalu svetlobe Lilu v švicarskem Luzernu. Avdiovizualni projekt Imagine z otroškimi risbami, ki ga je ustvaril skupaj z ženo, je bil že večkrat predstavljen, med drugim na festivalu Světlo Valmez na Češkem. Njegove interaktivne svetlobne instalacije so požele tudi mednarodni uspeh, na primer na poljskem festivalu Light Move z delom Super Magic Stone Circle.
napihljiva svetlobna instalacija
Delo Oculucis je sestavljeno iz dveh velikih krogel s teksturo, ki predstavljata očesi. Preprosta, a udarna estetska izbira pritegne gledalčevo pozornost in ga spodbuja k razmisleku o univerzalnih temah zaznavanja, introspekcije in povezanosti s svetom.
Instalacija gledalce povabi k razmisleku o tem, kaj čisto zares pomeni »videti«. Ali je to le površni pogled, pri čemer nas zanima zgolj videz, ali gre morda za podrobnejše motrenje, ki sega globlje, onkraj tistega, kar je vidno na prvi pogled? Krogli kot dve velikanski očesi postaneta prispodoba tega večnega vprašanja, zgradita most med zunanjostjo in notranjostjo.
Hermes H:E:M Mangialardo je karikaturist, vizualni umetnik, ki ustvarja s svetlobo, 3D video projekcijami in dela kot profesor vizualnega oblikovanja. Njegovi kratki filmi in glasbeni videi so prejeli več kot sto nagrad na nacionalnih in mednarodnih festivalih (Nastri d'Argento v Italiji, teheranski filmski festival 100, nagrada MTV flash v Hamburgu itd.).
Leta 2013 se je začel ukvarjati s svetlobno umetnostjo in 3D projekcijami, ustvarja arhitekturne projekcije po vsej Evropi ter številne svetlobne in muzejske instalacije, med drugim instalacijo DIVINE STANZE, ki je posvečena Božanski komediji.
S svojimi video projekcijami je osvetlil nekatere najznamenitejše evropske stavbe (med drugim Kolosej, Kraljevo palačo v Caserti, stolnico v Pécsu ter Vodnjak štirih rek v Rimu s 360-stopinjsko osvetlitvijo).
Svetlobno umetniško delo Oculucis iz leta 2024 je bilo predstavljeno na festivalih Essen Light Festival (Nemčija, oktober 2024), GlowFest (Nizozemska, november 2024), Alberobello Light Festival (Italija, december 2024) in Logford Lights Festival (Irska, februar 2025).
projekcija fotografij
Projekt HEalingART je globalna umetniška pobuda, ki se bo predstavila na najprestižnejših lokacijah po vsem svetu. Gre za revolucionaren prikaz umetnosti narave, ki človeški vrsti postavlja ogledalo in na sublimen način prenaša njena skrita sporočila, ki so našim očem običajno nedostopna, a ključna za ponovno povezavo z naravo in samim seboj.
HEalingART ni le umetniški projekt, temveč inovativna metoda, ki iz »nevidnega« naredi vidno, in otipljiv dokaz, da so vse hipoteze o božanskosti narave resnične. S svojo mistiko nagovarja srce in aktivira naš um. Ta umetnost deluje kot zdravilo za človeka, saj prispeva k duhovnemu in telesnemu ravnovesju ter ima velik potencial za zdravljenje in obogatitev našega obstoja.
HEalingART ni zgolj vizualna izkušnja; to je vabilo k bolj zdravemu življenju, h kakovostnemu preživljanju časa v naravi, k rekreaciji in zdravemu načinu razmišljanja. Umetniške fotografije narave, ki so del tega projekta, ljudi spodbujajo h globljemu razumevanju naravnih motivov in nam omogočajo, da prek njih najdemo notranji mir in harmonijo. V svetu, kjer smo pogosto ločeni od narave in podvrženi nenehnemu stresu, je ta vrnitev k naravi ključnega pomena.
Uvid, ki je vodil do nastanka projekta HEalingART, se je zgodil v Sloveniji, edini državi na svetu, ki v svojem imenu skriva besedo ljubezen. To ni naključje, ampak pomembno znamenje, ki kaže na globoko povezanost Slovenije z mirom in ljubeznijo. Naj Slovenija postane stičišče miru, kraj inovacij in napredka, kjer se bodo prebujale nove frekvence življenja, ki bodo pomembno vplivale na svetlejšo prihodnost našega planeta.
Lado Rot je interdisciplinarni umetnik, rojen v Ljubljani, v Sloveniji. Ima dolgoletne izkušnje na področju odrskih umetnosti, igre in režije. Je avtor TV projekta Star treker in multimedijske knjige Matahari – Oko dneva.
Lado je zdravilec, alkemist in strokovnjak za nabiranje gob ter zdravilnih rastlin, v svetu prepoznan kot Dr. Fungi. Njegova misija je povezovanje človeka z naravo in spodbujanje notranje transformacije skozi unikatne wellness izkušnje.
V svojem »gozdnem laboratoriju« pripravlja naravne tinkture in olja iz zdravilnih rastlin in gob, ki spodbujajo telesno, mentalno in duhovno zdravljenje. Vodi transformacijska potovanja, katerih cilj je prebuditi notranji mir, modrost in moč udeležencev. Je ponosni član svetovnih transformerjev »We Love Transformational Travel« iz Dubaja in ambasador največjega retreat showa na svetu – Synergy (ZDA).
Prek zavoda Lifetime Experience organizira delavnice, umike, predavanja in ekskluzivne wellness izkušnje, ki človeka popeljejo do ravnotežja ter globoke povezave z naravo in samim seboj. Za svoje dolgoletno delo je prejel številne nagrade, med drugim je bilo nagrajeno tudi njegovo doživetje Dr. Fungi: »Mi gremo po gobe!«, ki je prejelo prestižno priznanje Slovenske turistične organizacije Sejalec Finalist za leto 2023 ter se uvrstilo med najboljša butična doživetja v Sloveniji »Slovenia Unique Experience«. Rotov aktualni globalni projekt HEalingART by Lado Rot združuje vse elemente njegovega obsežnega delovanja.
instalacija z videomapiranjem
"Tekoče viaggio" je instalacija z videomapiranjem na novogoriški občinski stavbi, ki je nastala v okviru rezidence R.o.R. Projekt je zasnovan posebej za to lokacijo v počastitev imenovanja Nove Gorice in Gorice kot Evropske prestolnice kulture 2025. Z uporabo naprednih tehnik videomapiranja instalacija gledalce popelje na brzice reke Soče, zabrisuje meje ter obuja bogato zgodovino in legende te regije, obenem pa osvetli zlitje slovenskih in italijanskih kulturnih vplivov.
V instalaciji je uporabljena kombinacija 3D animacije, posnetkov risanja in eksperimentalnih pristopov. Tako nastane večplastna vizualna izkušnja. Brutalistična arhitektura občinske stavbe postane umetniško platno, na katerem poigravanje projekcij in geometrijskih oblik zgodbi daje globino. Edinstvene oblike fasade omogočajo prikazovanje vizualnih zgodb na poseben način, ki ga ni mogoče ponoviti na drugih strukturah.
Osrednje teme se obravnavajo z uporabo digitalnih tehnik. Soča je upodobljena kot izvor življenja in simbol fluidnosti kulture z videoprojekcijami, ki se gladko prelivajo po površini stavbe. Posnetki elementov risanja projekcijam vdahnejo življenje in povežejo tradicionalne umetniške tehnike s sodobno digitalno umetnostjo. S to kombinacijo ustvarjalnih pristopov se poudarja zgodovinski pomen občinske stavbe, obenem pa gre za poklon lepoti narave, ki jo obdaja.
"Tekoče viaggio" z najsodobnejšo tehnologijo ustvari multisenzorično izkušnjo, ki obiskovalce povabi k dialogu o umetnosti, zgodovini in okolju. Instalacija je pravzaprav slavospev identiteti in naravni lepoti Nove Gorice. V naslovu, ki združuje slovensko besedo »tekoče« in italijansko »viaggio« (potovanje), je povzeto bistvo projekta – simbolizira prestopanje kulturnih meja in medsebojno povezanost.
Nano VJs je vizualni medijski umetniški kolektiv, ki sta ga leta 2010 ustanovila Beáta Kolbašovská in Jakub Pišek v Košicah na Slovaškem. Umetnika sta specializirana za video projekcije, svetlobne instalacije, žive vizualije, interaktivne instalacije ter multimedijske predstave na Slovaškem in po svetu. Pri svojem ustvarjanju sodelujeta z umetniki, glasbeniki, glasbenimi skupinami, didžeji, neodvisnimi gledališči, sodobnimi plesalci in performerji. S kreativno, eksperimentalno umetniško produkcijo in interdisciplinarnim pristopom ustvarjata projekte, ki so posebej izdelani prav za določeno lokacijo. Kot medijska umetnika svoja dela predstavljata na skupinskih razstavah in mednarodnih festivalih doma in v tujini.
avdiovizualni performans
Delo Gradnja kinetičnega sveta predstavlja v realnem času ustvarjene oziroma skicirane kompozicije z elementi animirane kinetične gradnje sveta. Te eksperimentalne/konceptualne kompozicije so zvočne krajine in prijetne melodije, ki neposredno vplivajo na izgradnjo in preoblikovanje namišljenega sveta.
Samožder je eksperimentalni avdiovizualni projekt, ki raziskuje zvočno umetnost konkretne, eksperimentalne in improvizacijske glasbe, iz katerih nastajajo kinetični svetovi in zgodbe.
Samožder sta:
Vibor Juhas: električna kitara/noisebox/synth/video/luke/procesiranje/elektronika
Marko Kalčić: električni bas kitara/sintet/elektronika/lukse/video/obdelava
performans
11 žensk na kotalkah, zlate obleke, črne čelade z dvojnim vizirjem, 11 črnih piedestalov, 11 skulptur (pokovka iz ekspandiranega poliuretana, štukatura, pozlatitev), 27-članski mešani pevski zbor in zborovodja
Delo You can (not) redo predstavlja sekularni obred, ki proslavlja in dekonstruira kult ponavljanja in sodobnega spektakla. 11 podob (v alkimiji: nadzavest, modrost, zaznavanje in izjemna intuicija), oblečenih v zlato, brez imena, brez obraza, ki se skrivajo pod črnimi čeladami, stoji v krogu, ki obdaja upodobitev potrošnje: pokovka, povečana onkraj vseh meja, iz priljubljenega prigrizka zraste v predmet totemskih razsežnosti. Sijoče zlato na oblekah daje vtis dragocenosti in umetnega, prizor odvzema individualno vrednost in jo reducira na čisto scensko funkcijo.
V začetni tišini čas zastane v prostoru. Mešani pevski zbor začne z izvedbo skladbe Smells Like Teen Spirit, to generacijsko himno uporništva, ki ji je odvzet električni zvok, brez distorzije in besa. Tako nastane povsem vokalna struktura, ki je skoraj sakralna. Pomen pesmi se razdrobi s ponavljanjem: osem ponovitev, kot obsesivna litanija, postmoderna mantra, katere smisel izvotli zaradi pretiranega poudarjanja.
Med prvo izvedbo kotalkarice ostanejo pri miru, kot da bi čakale na znak. Potem se postopoma aktivirajo: dvignejo svoj predmet, simulaker-pokovko, se zapeljejo v prostor in se zlijejo z občinstvom. V tem trenutku obred postane spektakel, saj se umetnost zlije z življenjem in obratno. Občinstvo se zatopi v spremljanje gibanja, a ostaja pasivni gledalec dogajanja, ki se v zanki ponavlja in mu ni mogoče pobegniti.
Na tej točki dogajanje preseka disruptivni element. Nekatere od zlatih podob nenadoma brez opozorila pristopijo k naključno izbranim gledalcem, privzdignejo vizir na čeladah in zašepetajo: »Tole je zelo nevarno.« Nato spet spustijo vizir in nadaljujejo s kotalkanjem, kot da se ni nič zgodilo. Ta gesta prekine koreografski tok in v prostor vnese subtilno, a destabilizirajočo napetost. Kaj je zelo nevarno? Je to ta kontakt? Je to obred? Morda sama ideja o obsednem ponavljanju in spektakularizaciji? Ta fraza, četudi je dvoumna, poustvarja paradoks sodobnosti: nevarnost ni več zunanji dogodek, ampak notranje, latentno stanje.
Tako kot v Kierkegaardovi tesnobi se posameznik sooči z vrtoglavico izbire in zavestjo niča. Predstava se poigrava s tem občutkom negotovosti ter na videz neškodljivo dejanje spremeni v nejasno in nerazvozljivo znamenje.
Vrhunec predstave zaznamuje vrnitev na črni piedestal ob zadnji ponovitvi: vrnitev predmeta, odložitev fetiša na njegov nečisti oltar in na koncu razpršitev – nastopajoči se razblinijo v robove prostora. Krog se razširi, razdalja se poveča: zlate podobe postanejo nemi varuhi prizorišča, priče sklenitve cikla.
Performans predstavlja razmislek o ponavljanju kot obliki odtujitve in sakralnosti v postmodernem času. V dobi, ko je potrošnja ritualizirana, ritual pa spektakulariziran, delo vijuga na meji med čaščenjem in praznino, med uporništvom in konformizmom. Kot v Nietzschejevem večnem vračanju se gesta ponavlja – vedno je ista, izvotljena svojega prvotnega bistva, a neizogibna, saj je vpisana v mehansko delovanje časa samega.
V končni tišini, ko utihne zadnji glas, ostane le še drobec odmeva: občinstvo, tako kot nastopajoči, je prešlo cikel, kolektivni obred, v katerem je prisotnost postala gesta, gesta pa se je razblinila v nič.
Dragana Sapanjoš se je rodila v Kopru leta 1979. Zaključila je Šolo uporabnih umetnosti in oblikovanja v Pulju, diplomirala pa na milanski Akademiji Brera. Živi in ustvarja med Milanom in Novigradom.
Interaktivna zvočno-vizualna instalacija
V temi, kjer se pogled zastre, začne govoriti poslušanje. Martina Testen in Simon Šerc z instalacijo Nokturno raziskujeta nočni svet, ki se razkriva šele po sončnem zahodu. S terenskimi posnetki nočnih živali in subtilnimi zvočnimi prehodi ustvarjata prostor za tiho opazovanje in poglobljeno zaznavo narave.
Osrednji motiv vizualnega dela instalacije je micelij – gozdna mreža glivičnih niti, ki omogoča komunikacijo in pretok hranil med rastlinami. Ta skriti ekosistem simbolizira naravno povezanost, ki jo lahko prenesemo tudi na raven družbe. Instalacija sledi ritmu noči – od zamiranja svetlobe do prvega svita – ter nas vabi k razmisleku o sobivanju, nevidnih povezavah in krhkosti prostora, ki nas vsakodnevno oblikuje.
Nokturno je nočno nadaljevanje zvočnega albuma Biodukt in obenem poklon naravi, ki nikoli zares ne utihne – niti v temi.
Martina Testen in Simon Šerc sta izkušena ter mednarodno uveljavljena ustvarjalca na področju avdiovizualne in intermedijske umetnosti. Sodelovala sta pri številnih projektih in razstavljala na priznanih mednarodnih festivalih. Njuna dela so bila predstavljena v uglednih medijih, kot so The Guardian, BBC in The Wire, njuni zvočni albumi pa večkrat uvrščeni med najboljše izdaje s področja terenskih posnetkov. Za projekte, ki vključujejo uporabo umetne inteligence v umetnosti, sta prejela tudi več mednarodnih nagrad.
https://www.biodukt.net
https://www.matrix441.eu
Video: https://www.youtube.com/watch?v=DE4Sh-jefiE
Koncert etno glasbe
Skupina VEJA je bila ustanovljena leta 2007 v Pazinu na Hrvaškem. V petnajstih letih delovanja se je razvila v enega najpomembnejših hrvaških izvajalcev etno glasbe. Že od začetka delovanja črpa navdih iz značilne tradicionalne istrske glasbe, ki so se jo odločili izvajati na sodoben način. Zaradi geografskega položaja se v Istri prepletajo različni vplivi, kar se začuti tudi v glasbi, v kateri je mogoče najti elemente dinarske in italijanske kulture. Tako je nastal edinstven glasbeni slog petja in igranja glasbil.
Veja v svojih delih kombinira različne glasbene sloge, ki jih najdemo v Istri, pogosto pozornost posveča manj zastopanim slogom, ki niti niso del splošnega vtisa o istrski glasbi. Pevec in instrumentalist Goran Farkaš je eden najaktivnejših raziskovalcev kulturnega izročila Istre, že od samega začetka delovanja skupine pa ga spremlja Saša Farkaš (kitara, tambura). Kmalu so se jima pridružili Marko Pernić (harmonika), Ljuban Rajić (cajon, tolkala), Sebastijan Demark (bas) in Marijan Jelenić (zvočni tehnik). V trenutni zasedbi skupina deluje od leta 2010.
Veja je že s prvimi pesmimi in značilnim zvokom navduševala občinstvo, leta 2014 pa je izdala svoj prvi album Dolina mlinova. Album je žel hvalo kritikov in občinstva, nekaj pesmi (Anka, Marija, Črni orko) pa se je uvrstilo v kanon hrvaške etno glasbe. Po izidu tega albuma je zasedba okrepila prisotnost na odrih z nastopi po vsej Hrvaški, polnila je klube, predstavila pa se je tudi na festivalih, kot so Ethnoambient, TradInEtno in drugi. Sledili so nastopi zunaj Hrvaške – tako je Veja navdušila tudi občinstva v Italiji, Franciji, Estoniji, Belgiji in drugod.
Na drugi album smo dolgo čakali. Člani skupine so bili nekaj časa zaposleni z drugimi projekti, vendar je Veja ves čas ohranila svojo relevantnost. Pred pandemijo je izšel prvi singel z njenega drugega albuma Teško majki, junija 2022 pa je luč sveta ugledal album Škura ura. Ta album je še eno potovanje po istrski tradicionalni glasbeni dediščini, z njim je Veja dokončno potrdila sloves morda najboljše promotorke istrske glasbe, in to s sodobnim pristopom, ki tradicijo lahkotno približa novim generacijam.
Spletno mesto: www.vejamusic.com
Facebook: www.facebook.com/vejamusic
YouTube kanal: www.youtube.com/vejamusic
SoundCloud kanal: www.soundcloud.com/vejamusic
Glasbeno-poetični nastop
Sabina Vostner je kantavtorica, pesnica, pisateljica, umetnica... ki pleše med zvezdami. Od neskončnih potovanj po vesolju in onkraj nanjo močno vplivajo največji pesniki svojega večnega časa, pa tudi odpete zgodbe nekaterih glasbenikov, ter združuje poezijo in glasbo kot dve sorodni duši. Različne glasbene izkušnje jo usmerjajo k mehkim žanrom sanjskih folk-pop melodij, besedila pa postanejo zgodbe o življenju, ljubezni in svobodi - skupnem iskanju v duši vsakega človeka. Rojena je bila v Rusiji, odraščala pa v Sloveniji, ter piše v slovenščini, ruščini (oba materna jezika) in angleščini, in preobraža meje med njimi v nove poti razumevanja in komunikacije.
Projekt je sofinanciran s strani javnega zavoda GO! 2025 - Evropska prestolnica kulture, Nova Gorica.