Lightspray Visual: Taktični delci protislovne časnosti   

Nič ne zajema bolje bistva mešanja različnih vplivov, kontekstov, energij in idejnih svetov kot prehodne, obmejne regije. V njih težko natančno določimo, nikoli pa zares ne zamejimo, kaj se kje začne in konča. V tem smislu bi za obmejna področja lahko rekli, z nekaj metaforike in humorja, da so geografski ekvivalent umetnosti, ki je po definiciji področje ontološke (in druge) prožnosti, vselej odprto za nove vdore in kontaminacije. Zanje je namreč značilna nestanovitnost identitet in določil, ki je ne jemljejo kot manko, temveč prav kot prednost, ki jih konstitutivno določa. Kaj bi potem bolje zajelo ta duh odprtosti kot festival na geografskem robu, posvečen praksam, ki pripadajo umetnosti, znanosti in tehnologiji hkrati, obenem pa nobeni povsem. Med ruralnim in urbanim, med državama, regijami in disciplinami festival R.o.R. predstavlja umetniške prakse med disciplinami, ki so prav zato zmožne govorice v mnogih jezikih in na ta način zmorejo tudi nagovoriti najrazličnejše skupnosti.

V ta univerzum (umetniških) hibridnosti se vpisuje tudi praksa madžarskega tandema Lightspray Visual (Fényszóró Visual), ki že več kot 15 let ustvarja projekte z analogno uporabo svetlobe. Začetki skupine segajo v leto 2008, ko se je pridružila kulturnemu združenju, ki je v domačem okolju ustvarjalo umetniške projekte, glasbene dogodke in razstave. Združenje so sestavljali večinoma umetniki samouki, ki so razmišljali in delovali tako kolektivno kot individualno. Zdi se, da je ta izhodiščna izkušnja usodno usmerila delovanje kolektiva, ki je v njej našel možnost svobodnega razvijanja svojega dela ter zbiranja življenjskih in profesionalnih izkušenj skozi interakcije s prijatelji. In prav ta duh odprtosti za nove kontaminacije skozi stike z novimi ljudmi in okolji je nekaj, kar še danes bistveno opredeljuje delo kolektiva Lightspray Visual.

Ta formativna izkušnja tandema je opredelila tudi tehnološke specifike njegovega dela. Pri ustvarjalnem delu umetnika, ki delujeta kot Lightspray Visual, namreč uporabljata stare grafoskope z močnimi žarnicami ter z njimi projicirata barvne podobe na stavbne površine in spomenike. Svoje podobe poganjata v gibanje s pomočjo posebnih naprav, ki sta jih ustvarila sama in jih je mogoče namestiti na grafoskop, s čimer ustvarjata učinek, ki spominja na kinetične skulpture veličastnih dimenzij. V resnici te impozantne stvaritve v svoji transmedijskosti tandema združujejo načela treh klasičnih medijev: njihovo izhodišče je, kot bomo videli v nadaljevanju, vezano na fotografijo; logika ustvarjanja podobe in njen učinek sta pogosto eksplicitno slikarska, medtem ko je že sam tehnološki element, ki to omogoča, konstitutivno vključen v samo delo, njegovo izkušnjo, v določenem duhu instalacije. Ta hibridni eksperimentalni pristop lahko povežemo z njunim formativnim obdobjem v kulturni skupnosti, kjer so prijateljske vezi navdihovale umetniške rešitve. V omenjenem kulturnem združenju sta svoje formativne izkušnje dobila v sodelovanju s kolegi – profesionalnimi fotografi, ki so svoja dela razvijali na diapozitive in jih potem projicirali na platna s pomočjo diaprojektorjev. Iz tega je kolektiv Lightspray Visual začel razvijati prijeme, ki so najprej vsebovali slikanje na steklene plošče podobnih velikosti in njihove diaprojekcije, čemur verjetno dolgujemo neizpodbitno slikarsko dimenzijo v delu kolektiva. Po teh izhodiščnih eksperimentih z diaprojektorji sta umetnika kmalu začela v projektih uporabljati grafoskope, ki tako značilno opredeljujejo njuno prakso danes. Tej potezi je po eni strani botrovalo dejstvo, da jim le ti omogočijo večje površine za »slikanje« in so enostavnejši za uporabo, po drugi strani se jim lahko zamenja svetlobni vir za tiste, ki so primernejši za projiciranje na velike površine. To jima je v izhodišču omogočilo štirikrat močnejšo svetlobnost, po nadaljnjih eksperimentih pa sta jo uspela povečati za celo šestnajstkrat v primerjavi s tovarniškimi izdelki!

Igriva, enostavna in neposredna produktivnost samega medija je še naprej navdihovala tehnične rešitve, ki delu tandema Lightspray Visual dajejo specifičen pečat nekoliko teatralične analogne ekspresivnosti. Ker grafoskop v projekcijo vključi vsak element, ki se znajde na poti svetlobnega traku, sta prišla na idejo, da ustvarita miniaturne robotske naprave, ki celotno projekcijo poženejo v gibanje. Najprej ju je pri tem vodila podoba rotirajočih učinkov pajčevine, ki je bila le začetek značilne hipnotične vizualnosti njunih ekstatično nasičenih projekcij. Njihova čarovna in vzhičena igra, vedno v dinamični premeni in navdušujoči transformaciji, je motivno najpogosteje vezana na neposreden kontekst, nek genius loci, bodisi zgodovinsko danost, naravno znamenitost, drobec okolja bodisi neposrednost materialne podlage, ki »sprejema« njune projekcije. Vse to se lahko kot motiv znajde v središču zanimanja tandema in nadaljuje pot do točke, ko se izneveri svojemu izhodišču (tako kot se umetnost vedno mora) in nadaljuje svoje gibanje, sestavljanje in razstavljanje v ekstatičnih preobrazbah, ki jemljejo dih.

Kljub temu je v njunih delih zaznati neizpodbitne vplive ulične umetnosti, steampunka in znanstvene fantastike. Mislim, da ni naključje, da se ti vplivi medsebojno oplajajo in s tem spreminjajo v radoživi hibridnosti. Pogosto jih opredeljuje moment anahronizma, natančneje retrofuturizma, ki je sam po sebi že protisloven, vendar je ta protislovna časovnost nekaj, kar bistveno opredeljuje idejni svet tandema Lightspray Visual. Ta v svojih delih združuje različne medije in discipline, predvsem pa izkorišča moč domišljije ter starih in novih tehnologij, da prikaže silnice, ki so sposobne spremeniti svet, v katerem živimo. Zgodovinski fragmenti v scenarijih prihodnosti, robotske mehanske strukture v organskem free flowu, tehnologija današnjega časa v pristno analogni zgodbi – vsi ti drobci protislovij delujejo v delu tandema kot taktični delci, zmožni prodreti skozi horizont pričakovanega v sfere nemogočega, a možnega. Ali gre za paradoks? Vizualne zgodbe, ki nam jih piše tandem Lightspray Visual, so prav to – sinestetične kompozicije, ki se predajajo lastni logiki in pišejo scenarije, ki jih je samo umetnost zmožna.

Vladimir Vidmar

Umetnika madžarskega kolektiva Lightspray Visual (Fényszóró Visual) že več kot 15 let ustvarjata dela z analogno svetlobo. Pri ustvarjalnem delu uporabljata stare grafoskope z močnimi žarnicami ter z njimi projicirata barvne podobe na stavbne površine in spomenike. Slikam vdahneta življenje s pomočjo posebnih naprav, ki sta jih ustvarila sama in jih je mogoče namestiti na grafoskop ter pri tem doseči učinek, ki spominja na kinetične skulpture velikih dimenzij. Tako ne nastane zanimiva le projekcija, ampak zanimiv element instalacije postane tudi sam projektor.

Pri njunih delih lahko zaznamo izrazite vplive iz sodobne ulične umetnosti, steampunka in znanstvene fantastike, pri čemer je njuna največja prednost ravno zmožnost vključevanja poljubnega subjekta glede na lokacijo in tematiko festivalov. Trenutno se posvečata različnim projektom: z video projekcijami bogatita pročelja stavb (s tehniko t. i. video mappinga), združujeta svetlobo več projektorjev in tako ustvarjata analogne učinke, z najnovejšimi dosežki pa ustvarjata tudi hibridne analogno-digitalne svetlobne predstave, ki potekajo sinhrono z glasbeno podlago.  

V zadnjih letih sta se s svojimi ustvarjalnimi deli predstavila na številnih festivalih, kot so Nobel Week Lights na Švedskem, Prisma na Portugalskem, Essen Light Fest v Nemčiji in dubrovniški Lumiart.