Nano vjs: Prehajanja
(Beáta Kolbašovská in Jakub Pišek)

Slovaški umetniški tandem Nano vjs, ki ga sestavljata Beáta Kolbašovská in Jakub Pišek, deluje na presečišču umetnosti, tehnologije in multimedijskih performansov. Avtorja se v svoji ustvarjalni praksi posvečata predvsem raziskovanju javnega prostora, v katerem z interdisciplinarnim pristopom, ki vključuje tudi sodelovanje umetnikov z drugih področij, zlasti glasbenikov in animatorjev, ustvarjata interaktivne ambientalne potopitvene instalacije. Med projekti, ki sta jih ustvarila v zadnjih letih, zasledimo tudi multimedijske performanse na stavbah zgodovinskega pomena, kot je video mapiranje na Spiškem gradu, v katerem sta se tematsko navezala na zgodovino in legende enega največjih srednjeveških grajskih kompleksov v Evropi. Na splošno pa za njune potopitvene instalacije velja, da so simbioza posnetih video podob z ročnimi intervencijami in glasbenimi performansi, ki se odvijajo v realnem času.

Video mapiranje je tehnika, s katero se pogosto srečujemo šele v zadnjih dveh desetletjih, čeprav segajo njeni začetki v drugo polovico prejšnjega stoletja. Za prvi znani primer projiciranja posnetih podob na neravno površino pravzaprav veljajo pojoči kipi v Disneylandu iz leta 1969: podobe pojočih pevcev, posnete na 16-milimetrski filmski trak, so namreč v hiši strahov projicirali na doprsne kipe, s čimer so ustvarili vtis, da so kipi animirani. S hitrim razvojem tehnologije in programske opreme se je tehnika projiciranja video vsebin na površine najrazličnejših oblik, od arhitekture do vodnih fontan, v zadnjem času močno izpopolnila. Vendar princip projiciranja ostaja enak: gibljive podobe dematerializirajo grajene strukture in ustvarjajo iluzorne vizualne in optične učinke.

Na predavanju, ki sta ga avtorja pripravila v okviru rezidenčnega bivanja festivala R.o.R. v Šempasu, sta poudarila, da svoje projekte vedno prilagodita ne le specifičnemu okolju, ampak tudi občinstvu, ki aktivno sodeluje pri oblikovanju vizualne zgodbe. Takšna je tudi njuna nova video instalacija z naslovom Tekoče/Viaggio, ki sta jo posvetila obmejnemu območju Nove Gorice in Gorice. Kot lahko razberemo že iz dvojezičnega naslova, projekt poudarja brezmejnost in medsebojno povezanost obmejnih mest. Izbor novogoriške občinske stavbe kot predstavitvene lokacije pa kaže, da sta avtorja raziskala tudi bogato zgodovino goriške regije. Občinska palača (1949–1953), eden prvih povojnih projektov arhitekta Vinka Glanza, ki sodi med pomembnejša arhitekturna dela slovenskega povojnega modernizma, namreč služi kot svojevrstno umetniško platno oziroma slikovna ploskev, na kateri so projekcije povsem prilagojene edinstvenim geometrijskim/strukturnim elementom pročelja in jih ni mogoče ponoviti na drugi podlagi.

Avtorja sta projekt Tekoče/Viaggio zasnovala v svojem značilnem slogu: kot kombinacijo video mapiranja, elementov 3D-animacije, zvoka in vnaprej posnetega ročnega risanja, ki daje projekcijam svojevrstno taktilno vrednost. Ročne intervencije namreč po njunih besedah premoščajo vrzel med tradicionalnimi umetniškimi tehnikami in sodobno digitalno umetnostjo. Zdi se pravzaprav, da v svojih multimedijskih projekcijah iščeta ravnovesje med ročnimi intervencijami in računalniško ustvarjenimi podobami, ki se plastijo in/ali fluidno izmenjujejo na arhitekturni osnovi. To velja tudi za novogoriški projekt, v katerem predstavlja osrednji motiv tok reke Soče, ki je nekakšna barvita slikovna podlaga, na kateri se izmenjujejo risarske in animirane podobe iz bogate kulturne in umetniške zgodovine nekoč enotnega prostora: denimo posnetki Kanala, Rusjanovega spomenika, rimskih mozaikov, goriške ulice Raštel (Rastello) in Trga Evrope. Soča je pravzaprav upodobljena kot življenjska žila, ki simbolizira ne le povezavo obmejnega prostora v fizičnem smislu, ampak zaznamuje kulturno fluidnost – prepletanje različnih narodov, kultur in jezikov. S tem projekcija slavi večkulturnost, lokalno identiteto in lepote naravne krajine, hkrati pa poudarja zgodovinski pomen občinske stavbe.

Multimedijske predstavitve tandema Nano vjs so običajno zasnovane tako, da ponujajo gledalcem veččutno vizualno-senzorično izkušnjo, ki ustvari občutek navidezne resničnosti, kot je v novogoriškem projektu vtis poglabljanja v globine reke Soče ali dekonstrukcije občinske fasade. Njuna dela, ki so vedno prilagojena specifičnemu okolju in občinstvu, predstavljajo nadgradnjo realnosti in se pogosto odzivajo tudi na prisotnost gledalcev. S tem namreč ustvarita svojevrsten dialog med interaktivnimi podobami in občinstvom, ki obenem spodbuja refleksijo o vlogi in pomenu novomedijske umetnosti v sodobni družbi.

Nataša Kovšca

Nano VJs je vizualni medijski umetniški kolektiv, ki sta ga leta 2010 ustanovila Beáta Kolbašovská in Jakub Pišek v Košicah na Slovaškem. Umetnika sta specializirana za video projekcije, svetlobne instalacije, žive vizualije, interaktivne instalacije ter multimedijske predstave na Slovaškem in po svetu. Pri svojem ustvarjanju sodelujeta z umetniki, glasbeniki, glasbenimi skupinami, didžeji, neodvisnimi gledališči, sodobnimi plesalci in performerji. S kreativno, eksperimentalno umetniško produkcijo in interdisciplinarnim pristopom ustvarjata projekte, ki so posebej izdelani prav za določeno lokacijo. Kot medijska umetnika svoja dela predstavljata na skupinskih razstavah in mednarodnih festivalih doma in v tujini..